zgodba
Wim Wenders ustvari hipnotičen portret kiparja in slikarja Anselma Kieferja, povezujoč ključne trenutke umetnikovega življenja z najpomembnejšimi kraji njegove dolge kariere. Film nas potopi v svet umetnika, ki v svojem delu že več kot pet desetletij raziskuje človeško stanje ter ciklično naravo zgodovine, navdihnjen s književnostjo, zgodovino, mitologijo, politiko, religijo, znanostjo in filozofijo.
iz prve roke
»Z Anselmom Kieferjem sva se oba rodila ob koncu druge svetovne vojne – on nekaj mesecev prej, jaz nekaj mesecev pozneje. Otroštvo sva preživela v isti razdejani državi z uničeno samopodobo, polni odraslih (vključno s sorodniki in učitelji), ki so si besno prizadevali zgraditi prihodnost, hkrati pa se obupno trudili pozabiti preteklost – ali pa so se pretvarjali, da se ni zgodila. /…/ Že nekaj let sva načrtovala, da bi skupaj posnela film. Od nekdaj me je namreč navduševal izjemni razpon njegovega dela, ki se napaja v zgodovini, astronomiji, filozofiji, biologiji, fiziki in mitologiji. Kieferjeva paleta in domišljija nimata meja. Kot nihče drug zna v svoje delo vtkati ‘čas’ in napraviti njegove sledi vidne. Ko sem končno obiskal njegov velikanski ateljejski kompleks v Barjacu na jugu Francije in videl njegova nova dela v studiu v Croissyju blizu Pariza, sem vedel, da je napočil čas za film. /…/ Nikoli nisem nameraval posneti ‘biografije’. /…/ Moj film poganja umetniško delo samo; to je biografija Anselmove umetnosti. S pomočjo 3D tehnologije (ta je zdaj veliko bolj napredna kot takrat, ko smo s prototipno opremo snemali Pino) sem gledalcem lahko omogočil, da se transportirajo v Barjac, doživijo podzemni svet, ki ga je tam ustvaril, /…/ in se resnično potopijo v vesolje Anselma Kieferja. Lahko se ustavijo na osupljivi razstavi v Doževi palači v Benetkah in obiščejo različna obdobja umetnikovega življenja. V filmu so prizori z mladim igralcem, ki igra Kieferja pri desetih letih, in Kieferjevim sinom, ki ga igra pri štiridesetih. Po ogledu tega filma lahko rečemo: bil sem v Anselmovem svetu. /…/ Jezik 3D filma lahko razkrije več, kot vidimo na dvodimenzionalni sliki. 3D tehnologija je sposobna pričarati najbolj neverjetno potopitveno izkušnjo – tako telesno kot duševno. Ta jezik je po mojem mnenju zmožen poezije, toda presojo z veseljem prepuščam gledalcu. In jezik pričujočega filma nima ničesar skupnega z mojim dosedanjim delom. Našli smo ga izključno v soočenju z umetnostjo Anselma Kieferja. /…/ Mislim, da smo meje 3D filma razširili na doslej nesluteno območje. /…/ Kaj želim, da bi gledalci odnesli od filma? Upam, da bodo pozabili na razne kategorije in mnenja; da bodo za seboj pustili vse predsodke o tem, kaj umetnost je ali kaj lahko doseže; in da se bodo preprosto prepustili dih jemajočemu razponu tega velikega nemškega romantika, pesnika, misleca in vizionarja.«
– Wim Wenders
kritike
»Premalo režiserjev je izkoristilo sposobnost 3D tehnologije, da ustvari občutek fizične globine; še manj pa jih je izkoristilo možnost dodajanja filozofske globine. /…/ Gledamo, kako Kiefer z metalci plamenov zažiga in preoblikuje svoje materiale, ter izkusimo surovo lepoto staljene kovine, ki uničuje površine, na katere jo Kiefer zliva. V imenu ‘potopitvene’ umetnosti je bilo storjenih veliko grozljivih zločinov proti filmu, toda režiserjeva osredotočenost na umetniški material pripomore, da Anselm deluje ‘potopitveno’ v najboljšem pomenu besede: stereoskopija in izjemna ostrina slike potisneta naše nosove naravnost v fizično teksturo dela, hkrati pa nas vlečeta naprej in nazaj skozi čas. Vse skupaj je precej osupljivo in čudovito taktilno, pri čemer je pretvorba arhivskih posnetkov v 3D še posebej uspešna. Šele proti koncu v celoti dojamemo vse odmeve in motive, ki se nanizajo skozi film; vsekakor si ga je vredno ogledati večkrat.«
– Catherine Bray, Variety
»Wenders na novo izumi žanr dokumentarnega filma. Mojstrovina!«
– François Forestier, L’Obs
»Film kot Anselm predstavlja novo raven ohranjanja zgodovine, hkrati pa prinaša kontemplativno izkušnjo, v kateri se preteklost in prihodnost srečata na način, ki ga ravno toliko čutimo kot vidimo.«
– Alissa Wilkinson, The New York Times
»Ena največjih privlačnosti filma je /…/, da nam pokaže Kieferja pri delu /…/: to je film o genezi umetniškega dela in umetnikovi virtuoznosti v slogu Clouzotove Skrivnosti Picasso.«
– Jean-Loup Bourget, Positif
»Wenders /…/ z raziskovanjem Kieferjeve biografije ter njegovih političnih, zgodovinskih in literarnih interesov, v katerih se zrcalijo režiserjeve lastne dolgoletne fascinacije, ustvari svoje najbolj osebno – in zagotovo najbolj nemško – delo v zadnjem času.«
– Jonathan Romney, Screen Daily
»Wendersova vrnitev k 3D ponuja eno najbolj nepozabnih kinematografskih izkušenj leta: režiser znova dokazuje, kako vsestranski in intimen je lahko format, kadar je spretno uporabljen zunaj žanra filmskih blockbusterjev. /…/ Veliko dokumentarcev o umetnikih se zadovolji zgolj s poveličevalno projekcijo diapozitivov, ki jo prekinjajo intervjuji in posnetki iz zakulisja. Anselm – fluiden in čaroben, medtem ko drsi skozi prostore in raziskuje Kieferjeva umetniška dela – je prava redkost: že sam po sebi je vznemirljiva stvaritev, ki gledalcu omogoči, da vzpostavi dialog z umetninami. Film se z nekaj igranimi vložki /…/, govorjenimi odlomki /…/ in razmišljanji samega Kieferja s pomočjo spretne montaže Maxine Goedicke zlije v svojevrstno retrospektivo. /…/ Ob gledanju se boste počutili majhne, hkrati /…/ pa tudi nekako privzdignjene.«
– Robert Abele, Los Angeles Times
»Wenders najde v Kieferjevih gestah /…/ več drame kot v biografskih podrobnostih. To je umetnost, ki si upa biti del sveta, film Anselm pa je tudi sam po sebi čudovito živo delo.«
– Bilge Ebiri, Vulture
»Anselm nas povabi, da si ponovno ogledamo umetnikovo delo – ali bolje: da se sprehodimo skozenj. /…/ 3D format je kot nalašč za Kieferjevo umetnost, ki je ustvarjena za prostorsko doživljanje. /…/ Skorajda duhovna izkušnja.«
– Pauline Kleijer, de Volkskrant
»In seveda, tudi Wenders, prav tako rojen leta 1945, je obmolknil – snemal je road movieje, nemške travme, holokavst, nacizem, tretji rajh, nemško preteklost pa potlačil. Vedno je bil tako visoko nad Berlinom, da ga ni mogel arheološko prekopati. Kiefer, kontroverzen in nevaren, »mojster subtilne iritacije«, je razbijal to nemško kolektivno amnezijo, to veliko zaroto molka, te tabuje. /…/ Njegove osupljivo brutalne multimedijske umetnine – metafizični spomini na nepredstavljivost in neizrekljivost – so videti kot sikstinske kapele nemškega nezavednega. Umetnost je igranje s časom. Kiefer to ve. Wenders, daleč od Buena Vista Social Cluba in Pine, ga le opazuje – brez komentatorjev in interpretov, brez besed. Arhivski posnetki ruševin, med katerimi seje leta 1945 rodil, povedo vse. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
zanimivosti
Več o Anselmu Kieferju in njegovem ateljejskem kompleksu v Barjacu:
www.eschaton-foundation.com