zgodba
Anori, mladi striptizeti iz brooklynske Male Odese, se odprejo vrata v boljše življenje, ko spozna Ivana, razvajenega, a prikupnega sina ruskega oligarha. Po vrtoglavem tednu divjih zabav in vročega seksa par odleti v Las Vegas, kjer se na vrat na nos poroči. Toda še preden se pravljica dobro začne, novica doseže mladeničeve starše …
portret avtorja
Sean Baker je eden najbolj izvirnih in inovativnih sodobnih ameriških neodvisnih režiserjev. Že s svojim prvencem Four Letter Words (2001), študijo odraščajočih mož v ameriških predmestjih, je zanimanje usmeril k socialnorealističnim filmom. Tak je bil tudi njegov večkrat nagrajeni drugi celovečerec Take Out (2004), portret brezupno zadolženega nezakonitega kitajskega priseljenca v New Yorku. Sledil je Princ Broadwaya (Prince of Broadway, 2008), zgodba o ganskem priseljencu brez osebnih dokumentov, ki se na ulicah Broadwaya preživlja s prodajo ponarejenih blagovnih znamk. Film je prejel glavno nagrado na 5. festivalu Kino Otok. Leta 2015 je Baker na iPhone posnel gverilski hit Tangerine, komično dramo o prijateljstvu med dvema transspolnima prostitutkama v Los Angelesu. Na rednem sporedu Kinodvora smo si leta 2018 lahko ogledali Projekt Florida (The Florida Project, 2017), zgodbo o ljudeh, ki životarijo v propadlem motelu nedaleč od floridskega Disney Worlda. Film, s katerim se je režiser prvič uvrstil na festival v Cannesu, je navdušil kritike in Willemu Dafoeju prinesel nominacijo za oskarja. V Cannesu je bil prikazan tudi Bakerjev naslednji celovečerec Red Rocket (2021), mračno humoren portret sveže upokojenega porno zvezdnika, ki se vrne v svoj domači kraj. Letos so v Cannesu z zlato palmo nagradili Bakerjev osmi celovečerec Anora.
iz prve roke
»Karren Karagulian, ki v filmu igra Torosa, enega od Ivanovih varuhov, je nastopil v vseh mojih filmih. Že pred kakšnimi dvajsetimi leti sva začela razmišljati, da bi posnela film o rusko-ameriški skupnosti v Brighton Beachu in Coney Islandu – le zgodbo sva morali najti. Potem sem začel snemati filme o seksualnih delavcih in pomislila sva, da bi ta svetova združila. /…/ Zanimalo me je, kako deluje dinamika moči in kako ravnamo s človekom, ki nam je podrejen; kako denar v naši kapitalistični družbi v resnici pomeni moč; kaj opredeljuje odraslost in zrelost; pa tudi pomanjkanje spoštovanja do seksualnih delavcev. /…/ Moja največja strast in edina stvar, ki me resnično zanima, so filmi, narejeni z namenom, da bi jih gledali v kinu. Tam sem se zaljubil v film. /…/ Ogled filma z drugimi ljudmi v kinu je eno najlepših skupinskih doživetij. S prijatelji in neznanci si delimo smeh, žalost, jezo, strah in morda skupaj doživimo katarzo. To je nekaj svetega. Zato menim, da je prihodnost filma tam, kjer se je začel: v kinodvorani.«
– Sean Baker
»Sean je kariero posvetil destigmatizaciji seksualnega dela in pripovedovanju zgodb o ljudeh z roba družbe. To pa od nekdaj počne na zelo iskren – in tudi zabaven način. Ukvarja se z mnogimi temačnimi temami, vendar jih ves čas obrača na glavo in jih prežema s humorjem.«
– Mikey Madison
kritike
»/…/ ta neverjetno človeški in humani film je osvojil naša srca, nas nasmejal, napolnil z upanjem, nam zlomil srce, pri tem pa nikoli ni izgubil izpred oči resnice. /…/ [Anora] deluje sodobno, hkrati pa se navezuje na starejše oblike filma. Nekaj nas spomni na klasične zgodbe Ernsta Lubitscha in Howarda Hawksa – toda že v naslednjem trenutku smo priča nečemu povsem izvirnemu in nepričakovanemu.«
– Greta Gerwig, predsednica žirije v Cannesu
»Anora je skoraj dve uri in pol trajajoča bravura, ki nikogar ni pustila hladnega. Prične se kot perverzna reimaginacija Čednega dekleta (1990) z Julio Roberts in sklene s potentnim moralnim naukom o ‘ameriškem snu dveh hitrosti’ /…/. Frenetični ritem prve polovice se proti koncu umiri in dobi realistične konture klasičnega newyorškega filma o deprivilegiranem delavskem razredu. Baker, vedno občutljiv za socialne neenakosti, ne pušča nobenega dvoma, ameriški sen obstaja, ampak samo za poklicane, vsi drugi se morajo znajti po svoje.«
– Simon Popek, Dnevnik
»Sean Baker in Mikey Madison sta z Anoro ustvarila zares osupljivega kandidata za oskarja. /…/ Nič od prebranega vas ne bo pripravilo na Bakerjevo divjo, nepredvidljivo komedijo, ki je v Cannesu osvojila zlato palmo.«
– Anne Thompson, IndieWire
»Manjši del gledalcev si je nekoč zamišljal različico Čednega dekleta (Pretty Woman, 1990), v kateri se avto Richarda Gera ne ustavi poleg Vivian (Julia Roberts), temveč poleg Kit, Vivianine odrezave, nerazložljivo ganljive najboljše prijateljice v podobi Laure San Giacomo. /…/ Baker, ki od nekdaj sodi med najbolj načelne, družbeno ozaveščene in humane ameriške neodvisne filmarje, je mojster nenadnih, a navdušujočih tonskih preobratov. Toda medtem ko sta se /…/ konca filmov Red Rocket in Projekt Florida (2017) nepričakovano prevesila v fantazijo, je tukajšnji finale drugačen /…/. Izmenično ganljiva, smešna, vznemirjujoča in žalostna Anora je režiserjeva najbolj živa stvaritev doslej. Če so pravljice namenjene princeskam in Julii Roberts, Anora pripada Ani in Kit ter vsem nefikcijskim seksualnim delavkam, ki jim je Baker posvetil zmago v Cannesu: ženskam, živečim v resničnem svetu, kjer nihče nikogar ne reši, kaj šele da bi kdo koga rešil nazaj.«
– Jessica Kiang, Sight and Sound
»Anora nima skoraj nič opraviti z romantiko, ima pa toliko več povedati o bolečini delavskega razreda, ki se je noben sodobni hollywoodski studio ne bi niti trudil ustrezno prikazati.«
– David Ehrlich, IndieWire
»Baker je eden redkih režiserjev, ki svoje like ljubi s Chaplinovo toplino, Landisovo predrznostjo in Bressonovim sočutjem.«
– Manu Yáñez, Fotogramas
»Bakerjeva vsestranska ljubezen do likov se izkaže za nalezljivo, prav tako pa njegovo prepričanje, da lahko nepričakovana dejanja dobrote razsvetlijo tudi najtemnejše kotičke človeške duše.«
– Justin Chang, The New Yorker
»Nič čudnega, da se je Cannes zaljubil v Anoro. /…/ Film je poln nalezljive, nebrzdane energije, zaradi česar deluje kot nekakšna komedija visokega koncepta, ki je čudovito ušla z vajeti. To bi lahko bil screwball za 21. stoletje /…/. Toda delo je tudi polno namigov, ki ga umeščajo v neko drugo tradicijo. Gre za zgodbo o izkoriščanju in delu. /…/ Anora je ob vsej svoji očarljivosti film, v katerem se skoraj vsi borijo za preživetje, uspe pa jim šele takrat, ko stopijo skupaj. Baker je o seksualnih delavcih posnel že več filmov in je nagrado v Cannesu posvetil prav njim. Zakaj ga to okolje in liki tako navdušujejo? Najbrž zato, ker se v njihovem svetu odraža transakcijska narava velikega dela naših življenj.«
– Bilge Ebiri, Vulture
»Malo je filmskih ustvarjalcev, ki bi bili tako odprtega duha in domiselni kot Baker. V filmih, kot sta Tangerine in Projekt Florida, je pokazal, da zna z malo narediti veliko. Toda največ morda naredi v igrivi, a čustveno pretanjeni Anori. To je njegov najboljši film doslej. /…/ Anora je noro zabavna, vendar Bakerja ne zanima le divja entropija. Slišal sem, da so zaradi nebrzdane energije film nekateri primerjali z deli bratov Safdie. A meni se zdi bližje Jonathanu Demmeju iz obdobja Nekaj divjega (Something Wild) ali Poročena z mafijo (Married to the Mob). Občutek imamo, kot bi se med nas vsaj za čas trajanja enega filma vrnil Demme s svojim zlatim srcem. Takšno velikodušnost premore Baker.«
– Stephanie Zacharek, Time
»To pravzaprav ni pravljica, ampak njena hrbtna stran. In tudi ne komedija, pač pa tisto, kar pride potem. Rezultat ni samo briljanten, smešen, srce parajoč in neskončno energičen, temveč tudi zelo žalosten in zelo lep. Vse hkrati. Delo, ki je pravo nasprotje tistega, po čemer smo doslej poznali Seana Bakerja, se izkaže za najbolj bakerjevsko stvar, kar si jih lahko zamislimo.«
– Luis Martínez, El Mundo
»Anora je hkrati razburljiva in srce parajoča, divje zabavna in globoko žalostna. A lahko vam zagotovim, da noben lik, ki vam bo v tem filmskem čudežu prirasel k srcu, ne bo ostal brez upanja – tudi ne po zaključnem prizoru, ki vas bo pretresel do temeljev. Sean Baker, ki je njihova življenja napolnil s toliko nežnosti in natančno raziskanih podrobnosti, jih ima ravno tako rad, kot jih boste imeli vi. To je humanist v njem.«
– Tomris Laffly, RogerEbert.com