Tarkovski, čigar filmsko ustvarjanje je omogočila tudi politična odjuga v času Hruščova, je izkustvo umetnosti doživljal kot molitev, kar so odražala njegova dela, od Andreja Rubljova do Nostalgije in Žrtvovanja, ki ju je bil zaradi pregona oblasti konec sedemdesetih ker prisiljen posneti na Zahodu. V filmu o svojem življenju, delu in odnosu do drugih umetnosti govori izključno Tarkovski, arhivski zvočni zapisi so potentna ilustracija njegove filozofije in ustvarjalnega kreda.
»V poskusu razlagati fenomen Tarkovskega v sodobni umetnosti je bilo predloženo precejšnje število izvirnih teorij. Kaj pa je o tem menil Tarkovski sam? Katera načela so ga vodila pri snovanju mojstrovin? Kje je črpal navdih? Kaj je doživljal in kaj je želel sporočiti svojim gledalcem? Je mogoče več kot trideset let po njegovi smrti vnovič slišati režiserjev glas, ki spregovori o svojem življenju, poklicu, poslanstvu? Te cilje sem si zadal pri ustvarjanju filma, in sicer gledalce popeljati k izvorom režiserjeve misli ter z njimi deliti občutje srečanja z velikim umetnikom, velikim človekom in življenjskim mentorjem, svojim očetom.« (Andrej A. Tarkovski)