»Ljubezni je toliko, kolikor je src.«
– Lev Tolstoj
Na razkošnem prizorišču cesarske Rusije poznega 19. stoletja se Ana Karenina, žena vplivnega ministra Karenina, zaplete v strastno in pogubno razmerje s postavnim konjeniškim častnikom Vronskim. Britanski režiser Joe Wright (Prevzetnost in pristranost) je po scenariju Toma Stopparda posnel izvirno, konceptualno drzno, spektakularno teatralno ter hkrati vznemirljivo filmično vizijo znamenite Tolstojeve epske ljubezenske zgodbe
kritike
»[Wrightova] Ana Karenina je, pa naj zveni še tako nezdružljivo, križanec med dekadenco Luhrmannovega Moulin Rougea in askezo Trierjevega Dogvilla.«
– Ana Jurc, RTV SLO
»Enega od največjih romanov realizma je [Wright] odpeljal nekaj drugam, mu vdihnil nekaj nepričakovanega in morda svojemu filmu ravno zaradi tega vdihnil nekaj magičnosti.«
– Lucija Šuštar, Planet Siol
»S stilizacijo in teatralizacijo [Wright] poudari sterilnost sveta, ki od ženske pričakuje, da bo skočila pod vlak, ali bolje rečeno – pokaže nam, da je bil svet, ki je grešni ženski predpisal skok pod vlak, že v osnovi, v svoji laboratorijski različici, zgolj teater, zgolj sadistična iluzija, ki pa jo je 20. stoletje vzelo zares, tako da je Ana pod vlak skakala zato, ker ni imela druge možnosti, ker torej ni imela možnosti izbire. Wright ji da možnost, da to sama izbere. Pod vlak pač padajo brezpravni proletarci – in sama se, kot ženska, počuti natanko tako. ZA.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Tolstojeva mojstrovina realističnega leposlovja – silovita drama o ljubezni in strasti, kompromisu in prešuštvu, družbenih normah in samouresničitvi – je doživela številne filmske priredbe. A z zanesljivostjo lahko trdimo, da se nobena uprizoritev doslej ni niti na daleč približala ustvarjalni energiji te najnovejše produkcije /…/. Ana Karenina je zvesta interpretacija Tolstojevega romana in hkrati briljanten primerek konceptualno drzne umetnosti. Poglavitna stilistična domislica Wrightove Ane Karenine je, da se tragična usoda naše junakinje skoraj v celoti odvije znotraj starega, veličastnega gledališča. Čeprav spreminjajoča se ozadja nakazujejo menjavo prizorišč, pa se tako kot v gledališču ves čas zavedamo dejstva, da se vse dogaja v enem samem prostoru. Wright ne skriva teatraličnosti in nam dovoli, da gledamo zbor, medtem ko menjavajo sceno. Ta strategija prikliče v spomin brechtovsko transparentnost Dogvilla Larsa von Trierja, a na veliko bolj razkošni ravni. Učinek je klavstrofobičen, kot bi se zidovi približevali – občutki, ne daleč od tistih, ki prevzemajo Ano, ko niha med nesrečnim zakonom in nemogočo afero. Življenja ruskih aristokratov postanejo živahen čebelnjak, kjer javno in zasebno ločuje le najtanjša tančica. Ves svet je oder, prav zares. Vsemu temu navkljub pa ostaja Ana Karenina zgodba, ki lahko pritegne vsakogar. [Keira] Knightley se znova izkaže kot ena najbolj čustveno fleksibilnih sodobnih igralk, medtem ko je Aaron Taylor-Johnson kot grof Vronski, objekt njenega poželenja, izjemen. Nihče pa ne preseneti bolj kot Jude Law v vlogi Alekseja Karenina, Aninega moža. /…/ Kot vsi in vse v Ani Karenini si Law nadene masko, privzame glas, uprizarja predstavo – a pod vsemi temi slepili ležijo globoka in silovita čustva.«
– Cameron Bailey, umetniški direktor festivala v Tornontu
»Drzna, evokativna in vznemirljivo gledališka (v mnogih pomenih besede) verzija priljubljenega romana Leva Tolstoja. Wrightova vizija te obsesivne ljubezenske zgodbe /…/ bo pričakovanja občinstva obrnila na glavo ter hkrati navdušila tiste, ki se bodo pripravljeni prepustiti njenemu vrtoglavemu filmskemu slogu. /…/ To je lirična in elegantna produkcija z domiselno mizansceno, ki iz Stoppardovega inteligentnega, zabavnega in kompleksnega scenarija potegne najboljše. Čeprav zgradba in manierizmi puristom nemara ne bodo pogodu, pa Wrightu omogočajo, da poda epsko ljubezensko zgodbo v razkošnem in ekstravagantnem slogu. /…/ Ana Karenina bo po vsej verjetnosti razdelila občinstvo – podobno kot občinstvo razdvaja Keira Knightley –, a čeprav je zgodba znana, je najmanj, kar lahko o novi produkciji rečemo, da je to drzna, vznemirljiva in na trenutke prav osupljiva priredba.«
– Mark Adams, Screen Daily
»Le nekoliko več kot dve uri je dovolj za režiserja Wrighta in scenarista Stopparda, da iz Tolstojevega obsežnega, v nekaterih izdajah tudi dobrih tisoč strani dolgega romana, potegneta bistvo in ga predstavita v vizualno osupljivi podobi. Skoraj vsa scena je narejena v gledališču, kjer kulise, obleke statistov oziroma včasih tudi zaodrje določajo različna okolja. Učinek je na prvi pogled izjemen, glamurozen in preprost hkrati, neutemeljena skrb. da bo počasi postal izumetničen, pa hitro zbledi. Čeprav so scene, pa tudi samo gledališče, baročno načičkane, ta estetika ni namenjena sama sebi, ampak je v službi n aracije, vključno z elementi izraznega plesa. /../ Vizualno spektakularna priredba.«
– Igor Harb, Vikend