zgodba
Star, osemnajstletno dekle z dna ameriške družbe, pobegne od doma in se pridruži skupini mladih, ki potujejo po deželi in od vrat do vrat prodajajo naročnine na revije, noči pa preživljajo ob divjih zabavah. Pisana druščina obstrancev, ki jo vodita brezobzirna Krystal ter njen šarmantni in nepredvidljivi pomočnik Jake, kmalu postane dekletova nadomestna družina. Medtem ko mimo oken bežijo zapuščeni nakupovalni centri, zanikrni moteli in obubožana predmestja, Star odkriva svet ljubezni, upanja ter svobode, ki jo prinaša življenje na cesti.
Surovo in neolepšano, a hkrati lirično in upanja polno popotovanje po robovih ameriške družbe pripoveduje zgodbo mladega dekleta, ki »najde ljubezen na brezupnem kraju«. Epski film ceste, ki ga poganjajo nalezljiv soundtrack, čudovita fotografija in izvrsten nastop mlade naturščice v glavni vlogi, je britanski režiserki Andrei Arnold (Akvarij, Viharni vrh) prinesel nagrado žirije na festivalu v Cannesu.
zanimivosti
Režiserko je navdihnil članek v časopisu The New York Times o subkulturi mladih, ki potujejo od mesta do mesta in se preživljajo s prodajo revij (http://www.nytimes.com/2007/02/21/us/21magcrew.html). Da bi se »čustveno povezala z Ameriko«, je med pripravami na film prepotovala ameriški jug in srednji zahod. Igralce je našla na parkiriščih trgovin, plažah, obcestnih počivališčih in družbenih omrežjih. Med petnajstimi mladimi, ki jih je nazadnje izbrala za vloge članov ekipe, sta imela poleg Shie LaBeoufa in (Elvisove vnukinje) Riley Keough igralske izkušnje le dva.
iz prve roke
»Vedno sem se rada klatila. Že kot otrok nisem zdržala v hiši. Ves čas sem bila na nogah, se potikala naokrog, raziskovala in ostajala zunaj cele dneve. /…/ Rada sem imela pustolovščine. Iskala sem divje jagode, vse te reči, ki jih delaš, ko si mlad. Ameriška ljubica je nekakšen podaljšek vsega tega. /…/ Je moj najbolj oseben film doslej. /…/ Navdih za filme večinoma črpam iz sveta okoli sebe. Veliko raziskujem in se poglobim v kraje in ljudi, o katerih nameravam posneti film. Resnično življenje in resnični ljudje me zares navdihujejo. /…/ Ameriška ljubica je mešanica tistega, kar sem izvedela na svojih potovanjih [med pripravami na snemanje], ter filmov, s katerimi sem odraščala – mitične Amerike iz vesternov in filmov ceste. /…/ Svet potujočih prodajalcev revij je naredil name močan vtis. Mladi, njihovo ozadje, razlog, da so se pridružili skupini, dejstvo, da so potovali, raziskovali, se zabavali /…/, glasba, ki so jo poslušali, občutek, da so družina, čeprav večina sploh ni vedela, kaj ta beseda pomeni. /…/ V Ameriški ljubici igra veliko mladih, ki sem jih pobrala s ceste. Ti mulci niso naredili ničesar, kar sem jih prosila … Ampak rada imam kaos, ker prinaša življenje. Med snemanjem nočem imeti vsega pod nadzorom, rada se pustim presenetiti. /…/ Film je mešanica dokumentarca in mojega scenarija.«
– Andrea Arnold
»Nekatere stvari, ki smo jih govorili, so bile napisane. Ampak večinoma smo samo poslušali glasbo in se kulirali. Pogovarjali smo se tako, kot se pogovarjamo v resničnem življenju. Vsi smo bili takšni, kot smo v resnici; na posnetkih vidiš naše prave osebnosti. In prav zato je film tako lep.«
– Sasha Lane (Star)
portret avtorice
Andrea Arnold (letnik 1961), nekdanja britanska televizijska igralka, je leta 2005 prejela oskarja za kratki film Wasp, leto kasneje pa posnela svoj celovečerni prvenec Rdeča cesta (Red Road). Film je bil premierno predvajan v glavnem tekmovalnem programu festivala v Cannesu, kjer je prejel nagrado žirije – uspeh, ki ga je Arnoldova ponovila že z naslednjim filmom Akvarij (Fish Tank, 2009), portretom uporniške najstnice s socialnega roba v angleškem Essexu. Poleg slednjega smo si v Kinodvoru pred leti lahko ogledali še njeno drzno priredbo angleške literarne klasike Viharni vrh (Wuthering Heights, 2011). Ameriška ljubica je režiserki že tretjič prinesla nagrado žirije v Cannesu.
Filme Andree Arnold zaznamuje surov, naturalističen pristop do perečih socialnih problematik, v ozadju katerega tičita redko videna empatija in globoko humanistično prepričanje avtorice; s tem se suvereno vpisuje v tisto tradicijo britanskega filma, ki so jo proslavili Lindsay Anderson, Tony Richardson, Ken Loach in Mike Leigh.
kritike
»Britanka Andrea Arnold je z Ameriško ljubico ustvarila najbogatejši in najbolj sublimen ameriški film leta: dokumentarno pravljico, ki je obenem nekakšen muzikal; odiseji podobno popotovanje skozi tisto drugo Ameriko z bildungsromanom o najstnici iz delavskega razreda v svojem živahno utripajočem srcu. /…/ Ameriška ljubica nikoli ne postane eden tistih številnih filmov, ki jih prikliče v spomin, na primer Še en dan v raju (Another Day In Paradise) ali Spomladanske žurerke (Spring Breakers) /…/: Arnoldova je na trdnih britanskih temeljih loachevskega socialnega realizma in neorealističnih strategij zgradila divji in neprizanesljiv, a hkrati skrajno radosten, optimističen in zapeljiv film, ki je tako vizualno očarljiv kot glasbeno transformativen. /…/ Film si resnično zasluži pridevnik ‘ameriški’: čeprav je že na prvi pogled jasno, gre za delo Andree Arnold, pa hkrati odlično ujame živahno predrznost in energijo proto-ameriških filmarjev, kakršna sta ‘Divji’ Bill Wellman in Raoul Walsh. Ameriška ljubica je tako kot njuna dela – in kot noben drug film letos – skoraj nezaslišano polna življenja.«
– John Patterson, The Guardian
»Potepuški, postopaški film ceste, ki ga poganjajo seks, hip-hop in bližnji posnetki žuželk. /…/ Ameriška ljubica je razpršena antologija nasprotujočih si čustev, občutkov in žanrov. To je hkrati epizodičen potopis, kronika o odraščanju in obsodba težkih družbenih razmer; film, ki ima v svojem DNK zapisu približno enako mero Jacka Kerouaca, J. D. Salingerja in Charlesa Dickensa. /…/ Dolg in kaotičen, kakršen je, je izmenoma opazujoč in poln energije, pa tudi očarljiv na način, ki je hkrati nepričakovan in organski.«
– A. O. Scott, The New York Times
»Nekateri bodo v filmu /…/ videli zgodbo o odraščanju /…/, drugi sodobno različico Golih v sedlu (Easy Rider) ali youthsploitation pustolovščino v slogu Larryja Clarka ali Gusa van Santa /…/. A če vprašate mene, je Ameriška ljubica najboljše delo Andree Arnold po njenem prvencu Rdeča cesta; razburljiva pustolovščina, ki spaja surovi vérité slog družbenopolitičnih parabol Kena Loacha z veličastno lepoto ruralnih filmskih sanj Terrencea Malicka – vse to filtrirano skozi oči neukrotljive junakinje, katere izkušnje so hkrati individualne in univerzalne.«
– Mark Kermode, The Guardian
»Delno sanjava milenijska pustolovščina, delno popačena tapiserija ameriške kulture in delno izvrstno uprizorjen iTunes muzikal.«
– Guy Lodge, Variety
»Film bi morda najbolje opisali kot Sadove jeze (Grapes of Wrath) ali Na cesti (On the Road) za milenijsko generacijo.«
– Jordan Ruimy, The Film Stage
»Najpomembnejši in najbolj eksploziven film o mladinski kulturi v zadnjem času.«
– Dazed and Confused Magazine
»Andrea Arnold napolni Ameriško ljubico /…/ s svojimi značilnimi motivi – naturalističnimi opisi težkih plati delavskega življenja, intenzivnimi spolnimi prizori, eksplozivno fizično energijo ter odsotnostjo moraliziranja in sentimentalnosti –, hkrati pa najde surovo lepoto v najbolj neprivlačnih delih ameriške pokrajine. Še več: tako kot v Akvariju tudi tu izvabi osupljivo igro iz neprofesionalne igralke. Čeprav zanikrno subkulturno prizorišče /…/ prikliče v spomin filme režiserjev, kot sta Larry Clark in Harmony Korine, ter fotografije Roberta Franka, Dannyja Lyona in Williama Egglestona, pa so teme in slog povsem v duhu režiserkinih prejšnjih del.«
– Alissa Simon, Sight & Sound
»S svojimi surovimi ritmi, grobimi teksturami in sanjavo /…/ liričnostjo je Ameriška ljubica bolj kot značajska študija popolna čutna potopitev v naglo spreminjajočo se zavest mlade ženske. Hkrati pa je improviziran muzikal, posnetek generacije, ki nima česa izgubiti, ter sijajna dekonstrukcija romance odprte ceste – če tiste prave romance niti ne omenjam.«
– Justin Chang, Los Angeles Times
»Film se odvija kot ciklična meditacija o iskanju pomena v prazni pokrajini /…/. Kemija para je tako hipnotična, da se na trenutke zdi, kot bi šlo za neorealsitično verzijo Bonnie in Clyda /…/. Ameriška ljubica dokaže, da je Andrea Arnold ena najboljših delujočih filmskih ustvarjalk /…/. S tem filmom se je kot še nikoli v svoji cvetoči karieri približala magnum opusu.«
– Eric Kohn, IndieWire
»Ganljiv, optimističen in preprosto čudovit film /…/. Ameriška ljubica ujame duha generacije.«
– Ryland Aldrich, Screen Anarchy
»Gre morda za najbolj svež film o mladih ljudeh v Ameriki po Mulariji (Kids) Larryja Clarka iz leta 1995.«
– Rory O’Connor, The Film Stage
»Film je vizualno čudovit: nemirna in pogosto s soncem prepojena fotografija Robbieja Ryana živo zabeleži tako trenutke industrijske sivine kot bukolične idile /…/.«
– Jonathan Romney, Screen Daily
»Ameriška ljubica je close-up svobode. /…/ Svoboda je cesta, trg je njen akvarij. Pogled na Ameriko – na svobodo, ki družno s peklenskim asfaltom, moteli, trailer parki, predmestji, puščavami, ptiči, metulji, reklamami, razrednimi prepadi, zapuščenimi otroki, kapitalistično malaise in dolinami smrti ameriškega sna drvi mimo njih – je itak tesnoben in utesnjen, posnet iz tesnega, nagnetenega belega kombija. Ljudi, ki hočejo svobodo, je preprosto preveč. Štikli, recimo Fade into You, Recharge & Revolt, Dream Baby Dream, Out the Mud, I Kill Children, American Honey, I Don’t Fuck With You in Uber Everywhere, jim povejo, kaj naj čutijo, toda le zato, ker zvenijo tako, kot da so jih napisali sami – ko je svoboda obnemela. Kot Harry Dean Stanton v Wendersovem roadmovieju Pariz, Teksas.« ZELO ZA
– Marcel Štefančič, jr, Mladina
»To je film ceste, postavljen v ogromno prostrano Ameriko avtocest, avtodomov, motelov, montažnih hiš in ogromnih nakupovalnih centrov. Tu so brezkončne ravnice ameriškega srednjega zahoda. Naftna polja, sezonski delavci, bogastvo in revščina, krščanstvo in kapital. Ameriška ljubica ustvari občutek dežele, v kateri je propadla institucija družine, in se da preživeti le, če se ustvari nekakšna nadomestna družina. Ta zelo dolg in sproščen film je kot pričevanje mladih v deželi, v kateri ni ničesar trajnega, in je skoraj nemogoče pognati korenine.«
– Andrej Gustinčič, Kino fokus
»Že pri Akvariju je bilo osvežujoče, da je Andrea Arnold izrazito socialno obarvano tematiko uspela na platno prenesti brez nepotrebne sentimentalnosti, jokavosti ali moraliziranja, torej samo z natančnim prikazom dogajanja in delovanja likov. Izreden čut za pripovedovanje zgodb pa je še izpopolnila svojem prvem ameriškem filmu Ameriški ljubici. /…/ Andrea Arnold je s svojim filmom podala ostro kritiko ameriške družbe in ustvarila odličen film ceste. Protagonisti filma so ljudje, ki iščejo svoj prostor pod soncem, kljub temu, da jim ga družba ne priznava. Ponovno brez sentimenta, patosa, zato pa s čutom za čarobnost trenutkov, kot jih doživlja glavna junakinja. /…/ Andrea Arnold je svojo kariero začela kot igralka in svoj celovečerni prvenec posnela pri 45-ih, a je v 11 letih od takrat dobila status ene najbolj talentiranih in samosvojih filmskih ustvarjalk, oziroma ustvarjalcev. Na platna prinaša zgodbe, ki jih sicer v svetu filma ne srečamo prav pogosto.«
– Tesa Drev, RA ARS