zgodba
Jack je samotar, poklicni morilec, mojster svoje veščine in Američan. Po skoraj usodnem poslu na Švedskem se zateče na italijansko podeželje in odloči, da bo sprejel svoje zadnje naročilo. Njegova naloga je izdelati posebno orožje za skrivnostno naročnico Mathilde. V zavetju srednjeveškega mesteca sredi hribovitega Abruzza, daleč od preteče nevarnosti, se spoprijatelji z lokalnim duhovnikom Benedettom in zaplete v ljubezensko razmerje s privlačno Claro. Njuna romanca se zdi povsem nedolžna. A ko Jack izstopi iz sence, zopet izzove nevarno usodo.
Američan nizozemskega režiserja Antona Corbijna (Nadzor) o samurajskem poklicnem morilcu (George Clooney), ki bi rad zaživel novo življenje (nemogoča premisa), ni klasičen akcijski triler hitrih posnetkov, eksplozij in pregonov, pač pa avtorjev poklon špageti vesternu Sergia Leoneja.
iz prve roke
»Veliko kritikov je film razburil. Napovednik je obljubljal eno – hiter, hollywoodski, popcorn triler –, film pa je nekaj čisto drugega. Ko so med projekcijo ugotovili, da gre za evropsko različico vesterna, so bili razjarjeni. … Dal sem jim Sergia Leoneja, želeli pa so si bržkone Spider-Mana 13. /…/ Želel sem posneti triler, v katerem like veliko opazujemo pri hoji. Rad opazujem ljudi, ki hodijo. Obožujem govorico telesa. Ne maram bliskovite montaže. /…/ Kot otrok sem bil zelo sramežljiv. Veliko časa sem preživel sam. Odraščal sem v zelo religioznem okolju, doma dolgo nismo imeli televizije ali gramofona. In tako sem ob sobotnih dopoldnevih hodil k sosedom gledat televizijo. Na sporedu je bila bodisi komedija z Busterjem Keatonom ali kakšna vestern nadaljevanka tipa Rawhide. Vedno sem imel rajši vesterne in ta film je moj poklon žanru.« – Anton Corbijn, režiser
kritike
»Američan se giblje na terenu Jarmuschevih Mej razuma, originalno naslovljenih The Limits of Control. In ker je Anton Corbijn debitiral s filmom Control (Nadzor), je s tem krog referenc očitno sklenjen. Jarmuschev poklicni morilec, spodvit v svojo atmosfersko, eliptično, instalacijsko senzibilnost, manieristično, tihožitno, osamljeno individualnost, je na navodila čakal v Španiji – Jack, Corbijnov poklicni morilec, na navodila čaka v ruralnem italijanskem mestecu, ki premore več prostitutk kot duhovnikov. Igra ga George Clooney, ki izgleda tako, kot bo Jason Bourne izgledal čez 20 let, ko se mu bo ubijanje zagabilo, ko ga bo zgrabila eksistencialna tesnoba in ko se bo hotel upokojiti.«
-Marcel Štefančič, jr., Mladina
»… evropski retro vohunski triler, napisan, odigran in režiran, kot bi še vedno pisali leto 1974. Neumorna vztrajnost, pritajena pripoved, poudarek na kontemplaciji, ne akciji, ter dolgi odlomki tišine in negibnosti namigujejo na načrten poskus posneti anti-blockbuster in se vrniti v novovalovske čase, ko je vladala struktura in so se zgodbe pogosto ‘zgodile’ le v mislih protagonistov. /…/ To ni film, narejen za nepotrpežljive najstnike, in ravno zato ga moramo slaviti.«
– Michael Atkinson, Sight & Sound
»V Američanu ima Clooney priložnost odigrati moškega samurajsko strogo določenih potez. Njegova usodna napaka je ljubezen, takšna je usoda slehernega samuraja. Sicer je Američan popoln: nedostopen, neprizadet in neverjetno spreten, z eno samo mislijo, ki jo določata le njegova veščina in gospodar. To je film, ki te posrka vase; film, ki je osredotočen kot japonska drama; in lik, ki je tako nepropusten, da se lahko kosa z Delonovim iz Samuraja Jean-Pierra Melvilla. … Niti en posnetek ni napačen. Vsaka gesta igralcev je strogo nadzorovana. Clooney svoj učinek obvladuje do popolnosti.«
– Roger Ebert, Chicago Sun-Times
»Včasih se vam filmski tržniki, ki morajo film približati kar najširši ciljni publiki, res zasmilijo. Vzemimo Američana. Po napovedniku in oglasih sodeč, gre za evropski triler hitrega tempa z Goergeom Clooneyem v vlogi drznega, čednega in razdvojenega junaka. Ko pa se film dejansko začne, postane kaj hitro jasno, da je Američan prej abstrakcija te ideje, dekonstrukcija akcijskega filma, v kateri se ne zgodi prav veliko (dokler se to ne zgodi). ‘Bourne sreča Antonionija!’ niso ravno marketinške sanje.«
– Mark Olsen, The Village Voice
»Corbijn vsekakor uživa v negibnosti in tišini. Ob vsakem strelu, ki odjekne v filmu, se zdrznemo, in dejstvo, da o morilčevih razlogih pravzaprav nič ne vemo – razen tega, da je lovec postal plen in tega že ne bo prenašal –, ustvarja neprestano napetost. /…/ Čeprav Clooneyev plačanec ni ravno Mož brez imena, odigra Jacka v stilu, ki ga je Clint Eastwood pozabil patentirati – kot učinkovit morilec kamnitega obraza, brez preteklosti in etičnega kodeksa.«
– Stuart Jeffries, The Guardian
»Corbijn, fotograf, ki je zaplul v filmske vode z Nadzorom, melanholično, a umerjeno biografijo Iana Curtisa, pevca manchestrske post-punk skupine Joy Division, ima izurjen čut za kompozicijo in prirojen občutek za naravno lepoto. Američan je od prvega do zadnjega posnetka – od višinskih preletov nad rdečimi strešniki, bežnih pogledov vzdolž ozkih kamnitih uličic, do vročih prizorov iz spalnice in Clooneya, ki mrko srka svojo kavo – čudovit. In ker se razmeroma klasičnega zapleta loti po ovinku, ustvari vzdušje napetosti, ki ga podkrepi še pospešen utrip nevsiljive glasbene podlage Herberta Grönemeyerja.«
– A. O. Scott, The New York Times