zgodba
Mondomanila, megalopolis slumov, leto 2025. Tolpa uličnih otrok, ki kradejo in morijo za preživetje, pa tudi za zabavo, načrtuje rop centralne banke. Rop se ponesreči, ukradeni denar izgine in vodja tolpe gre za zapahe. Ko se 28 let kasneje vrne na svobodo, so otroci že odrasli. Radi bi vedeli, kam je izginil njihov plen. Medtem ko šef molči, začne nekdo ubijati člane tolpe. Preživeli sumijo, da je morilec eden izmed njih.
Multitalentirani enfant terrible filipinskega filma, režiser, glasbenik, poet in filmski aktivist Khavn De La Cruz, je posnel edini možen odgovor na kaotično nasilje in perverzno brezvladje svoje dežele. Alipato, »maščevalna odiseja v svetu brez prihodnosti«, je halucinantna in skrajno originalna gverilska saga o življenju v manilskih slumih. Divje brezkompromisna vizija družbeno angažiranega filma za gledalca drznega in svobodnega duha.
kritike
»Nebrzdan film in bomba v vseh pomenih besede, ki od razdiralne norosti in svobode poka po šivih /…/. Alipato je filmsko dejanje. Najbolj nor, najbolj pankerski, najbolj političen film.«
– žirija Mednarodnega filmskega festivala v Ženevi
»Filipinski renesančni človek Khavn je ena najbolje varovanih skrivnosti podtalne digitalne kinematografije. Khavn, ki je tudi najbolj kul odkritje rotterdamskega filmskega festivala, je morda videti kot pankerski šaljivec, toda v resnici je silovit uporniški svečenik.«
– Olaf Möller, Film Comment
iz prve roke
»Bil sem nezadovoljen, celo malce jezen. V umetnosti ne bi smelo biti potrebe po nagrajevanju. Nagrade vzbujajo pri ljudeh prepričanje, da je umetnost tekmovanje, da so dobri filmi nagrajeni filmi, da mora režiser prejeti priznanje ali dve, da bi bil vreden finančne podpore. To je nevarno. Prispeva k počasni smrti mnogih in pomanjkanju podpore za večino filmarjev. Moji filmi si ne želijo biti všečni, dejavno se trudijo, da jih ne bi marali. Ta nagrada pomeni, da mi je spodletelo. /…/ Kaj sploh pomeni biti političen v času Trumpa, v deželi Duterteja? /…/ Film posvečam vsem obstrancem tega sveta: otrokom, pritlikavcem, spakam, paralitikom, prostitutkam, lopovom. To so moji ljudje. Snemam outsajderske filme, ki govorijo o bolečini in radosti tega, da ne pripadaš, da svet vselej opazuješ od zunaj.«
– Khavn De La Cruz