zgodba
Župan mesta Lyon, Paul Théraneau, ni v najboljši formi. Po tridesetih letih v politiki je ostal brez idej. »Počutim se kot dirkalni avto z močnim motorjem, ki mu je zmanjkalo goriva.« Da bi premagal težavo, najame mlado filozofinjo Alice Heimann. Med dvema popolnoma različnima človekoma se razvije dialog, ki ju zbliža in postavi pod vprašaj njuna prepričanja.
Pronicljiv, duhovit in nadvse aktualen film, ki zastavlja vprašanje: ali politiki manjka filozofije?
iz prve roke
»Zakaj tisti, ki ukrepajo, ne razmišljajo, in zakaj tisti, ki razmišljajo, ne ukrepajo? /…/ V jedru velikih ameriških političnih filmov je vedno utopična ideja o demokraciji, v kateri lahko človek razmišlja, debatira in deluje. Dandanes pa se zdi, da med razmišljanjem, debatiranjem in delovanjem sploh ni več nobene povezave. To pa je za demokracijo usodno in moj film govori prav o tem. Župan je nekdo, ki deluje brez razmišljanja; v trenutku, ko začne razmišljati, pa je ogrožena njegova sposobnost delovanja. Moj film govori o krizi demokracije. Mislim, da se približujemo koncu nekega ciklusa, in prikazal bi rad kočljivi trenutek, v katerem se nahajamo. Politiki ravnajo, kot da imajo še vedno prostor za manevriranje, in državljani se vedejo, kot da zadostuje le nekaj preprostih dejanj, pa se bodo lahko vrnili v prejšnje stanje Zgodovine – stanje, s katerim pravzaprav sploh niso bili zadovoljni. Zdi se mi, da doživljamo nekaj povsem novega – nekaj, kar je povezano predvsem z okoljskim vprašanjem. Ta trenutek krize uteleša župan. /…/ Menim, da je bolje, če film stoji na dveh temeljih. Imeti mora intelektualno plat – v mojem filmu jo predstavljajo Orwell, La Fontaine, Rousseau in tako naprej /…/, a imeti mora tudi bolj poljudno plat – in za ta film sem izbral bulvarsko gledališče Sache Guitryja, enega mojih najljubših režiserjev. Skušal sem najti ravnovesje med obema pristopoma.«
– Nicolas Pariser
portret avtorja
Nicolas Pariser (rojen v Parizu leta 1974) se je po študiju prava, filozofije ter zgodovine umetnosti in filma ukvarjal s filmsko kritiko. Po treh uspešnih kratkometražcih je leta 2015 posnel celovečerni prvenec Le Grand jeu in zanj med drugim prejel nagrado Louisa Delluca. Alice in župan je režiserjev drugi celovečerni film.
kritike
»Živahno, smešno in ganljivo raziskovanje našega načina življenja skozi filter dveh generacij. Gostobeseden na najboljši možen način; sofisticiran, a dostopen in zabaven film, ki daje tudi misliti.«
– Lisa Nesselson, Screen International
»Izjemno podrobna in zanimiva študija teme javnega interesa, ki jo je na prvi pogled zelo težko prenesti na film, zlasti ker se režiser izogne zapletanju zgodbe z dramatičnimi pripovednimi zasuki. Nicolasu Pariserju uspe brez vsakršnega poenostavljanja prikazati različne obraze demokracije v krizi. Izrazito verbalen film /…/ se odvija gladko in ne brez humorja, zahvaljujoč globini dialogov, ki jih odlično interpretirata protagonista. /…/ Lep primer vedno dobrodošlega prostora za razmišljanje, ki ga lahko film ustvari pod površjem tankočutne in inteligentne komedije.«
– Fabien Lemercier, Cineuropa
»Jasna mizanscena, navdihnjena z Rohmerjem in Guitryjem, ponudi igralcem odlično priložnost, da se izkažejo – in Anaïs Demoustier blesti kot le redko. A največji užitek filma je Fabrice Luchini, ki se končno reši karikature samega sebe, na katero ga je obsodilo zadnjih dvajset ali trideset let televizijskih in filmskih vlog, ter se znova razkrije kot izjemen igralec tihe inteligence, kakršnega smo pogrešali.«
– Julien Gester, Libération
»Čistost mizanscene, preciznost dialogov in odlični igralski nastopi se združijo v luciden in pretanjen film, ki pove veliko o kruti kompleksnosti situacije. Z eno besedo: biser.«
– Jacques Mandelbaum, Le Monde
»Se še spomnite Reinerjeve romantične komedije Ameriški predsednik? In Morettijeve dramedije Imamo papeža? Predstavljajte si rohmerjevski remiks teh dveh filmov v času, ko evropska levica omedleva v senci hitro rastočega populizma, pa dobite francosko politično komedijo Alice in župan. /…/ »Pomagajte mi, da bom spet mislil!« Lyonski župan, prepričan, da potrebujemo »novo zgodbo o demokraciji«, je popolna metafora evropske levice, ki je ostala brez idej in brez moči – metafora evropskih socialistov, ki ne morejo več misliti in ki ne vedo, kaj bi počeli. Ko Alice spozna županove simpatizerje, /…/, se zave razsežnosti slepe ulice, a tudi sam župan »mesta na levi«, parodija Rousseaujevega »samotnega sprehajalca«, /…/, je utrujen od zgodovine in tega, da ne ve, kaj bi, obenem pa je za nameček še povsem izgubljen med novimi »izzivi«, ki davijo levico. /…/ »Brezplačne energije, na kateri sta temeljila naša življenjski standard in socialna država, je konec«, pravi Alice. Kako boste levičarje prepričali, da naj bodo zdaj progresivni na omejen način? In kako bodo levičarji ljudstvo prepričali, da bo treba živeti s pomanjkanjem – in da je prišel »čas skromnosti«? Na volilno zmago ne bodo mogli računati, mar ne? To levico – in nemara sodobno politiko sploh – spreminja v Melvillovega pisarja Bartlebyja, ki ponavlja: ‘Raje bi, da ne.’« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Francoski film Alice in župan scenarista in režiserja Nicolasa Pariserja je pravzaprav konverzacijska drama, ki sicer nima ničesar skupnega s komedijo zmešnjav, to bi navsezadnje lahko bila, vendar njegova temeljna dinamika izhaja iz nesporazuma ali napačne predpostavke. In sicer da so v politiki potrebne ali celo zaželene ideje. Čeprav se fabula razvija iz tega zapleta, pa film vendarle ni povsem naiven in se skozi plastenje prizorov prebije do spoznanja, da so ideje v resnici odveč ali škodljive, da vse najbolje deluje, če jih v politiki pravzaprav ni. /…/ Delo je simpatično uravnoteženo med recimo temu intelektualnim in profanim in zato malo spominja na Rohmêrjeve filme. V njem je tudi odmerek prefinjenega humorja, ki doseže vrhunec v skupinskem službenem obisku Wagnerjeve opere Rensko zlato, to pa ni povsem brez povezave z vsebino filma. A po drugi strani sta ta kultiviranost in artikuliranost prikazanih likov dobesedno v popolnem nasprotju z vulgarno resničnostjo politike in politikov, ki smo ji priča. Morda se pa prav v tem neskladju skriva kritična ost filma.«
– Gorazd Trušnovec, RA ARS
»Zdaj je najbrž že treba povedati, v kakšnem filmu smo se znašli. Župan v nekem trenutku pozno ponoči povabi Alico v svojo pisarno. No, pa smo tam. Ne, nismo. Nobene romance ali česa podobnega ne bo, še naprej se bomo pogovarjali o idejah. To je od začetka do konca konverzacijskifilm, v katerem niti edini posteljni trenutek (in povrhu še povsem bežen) ne mine brez debate. Če je bilo njegovo izhodišče »pomanjkanje idej«, je to preobrnil v pravo poplavo »idej« ali, bolje, dialogov, replik, izjav. Vse morda niso na ravni tiste, ki jo Aličin prijatelj izreče o svoji partnerici, »apokaliptični« umetnici, namreč »ali zaradi norosti ne more videti resnice ali pa je znorela, ker je videla resnico«, za to pa se vsem drugim
poznajo podobne, čeprav manj hude, bolj banalne zagate. /…/ Če je bila to »izvirna ideja« filma, se mu je vsekakor dobro posrečila: prikazati politično brezidejnost. Ta pač nastopi, ko je razglašen ‘konec ideologij’.«
– Zdenko Vrdlovec, Dnevnik