Sramežljiva deviška knjižničarka (Kristine DeBell) sanjari o postavnem avtomehaniku in vseh drugih radostih, ki jih v življenju zamuja, ko se nenadoma pojavi Beli zajec in jo skozi ogledalo popelje v malce drugačno Čudežno deželo, v pravljični svet osvobojene spolne domišljije, kjer bo Alica s pomočjo Norega klobučarja in kompanije končno spoznala, kaj je užitek in kako zadovoljiti svojega mehanika.
Brezčasna klasika Lewisa Carrolla v preobleki erotičnega muzikala je sporočilu literarne predloge nadvse zvesta parabola o samospoznanju in pomenu domišljije ter eden najbolj domiselnih in duhovitih primerkov iz zakladnice pornografske zlate dobe 70. let.
Kot se v svetu erotične produkcije pogosto dogaja, se je film v teku let pojavil v kar nekaj različicah. Med njimi je na najslabšem glasu najdaljša verzija z oznako XXX, ki jo je vrsto let po nastanku na novo zmontiral producent in notorični pornografski mogul Bill Osco, v njej pa uporabil za dobrih 6 minut neavtoriziranih trdoerotičnih posnetkov. V bivši Slogi si bomo na filmskem traku ogledali skrajšano, 72-minutno različico. Gre namreč za eno zadnjih še ohranjenih 35-milimetrskih kopij tega filma.
»Alica v Čudežni deželi seksa, ki je ne gre zamenjevati z Disneyjevo ali katerokoli drugo vam znano različico, je pravo pravcato čudo: to je erotična glasbena komedija z dejanskim humorjem in stilom. Resda sem imel nizka pričakovanja, toda film me je prav prijetno presenetil. Najbolj prijetno presenečenje pa je bila njegova zvezda, Kristine DeBell, ki premore takšno svežino in naivnost, da očara še v prizorih, v katerih se odvijajo precej zaskrbljujoče reči. /…/ Časi, ko je bila mehka pornografija sinonimna s ceneno, pogrošno produkcijo, so očitno minili.«
– Roger Ebert, Chicago Sun-Times, 24. november 1976