zgodba
Družina Solé se že več generacij preživlja s pridelavo breskev v majhni vasi na katalonskem podeželju. Toda letošnji pridelek bi lahko bil njihov zadnji, saj jim grozi, da bodo morali zemljo zapustiti. Lastnik namreč načrtuje posek dreves in postavitev sončnih kolektorjev – to pa povzroči razdor v veliki, tesno povezani družini. Njeni člani se vsak po svoje spopadejo z neizbežnim, pri tem pa tvegajo, da bodo izgubili več kot le svoj dom …
iz prve roke
»Alcarràs je majhna vas v osrčju Katalonije, kjer moja družina goji breskve. Na posestvu sem preživljala vse božične in poletne počitnice; vse, kar smo tam doživeli in si delili, ima za mojo družino velik čustveni pomen. Ko je pred nekaj leti umrl moj dedek, sta zemljo in skrb zanjo podedovala stric in teta. Žalost, ki smo jo občutili ob dedkovi smrti, me je pripravila do tega, da sem začela bolj ceniti njegovo zapuščino in delo. Prvič sem pomislila, da bi drevesa, ki mi tako veliko pomenijo, lahko izginila. Nenadoma sem začutila potrebo, da pokažem ta kraj; njegovo svetlobo, drevesa in polja, ljudi, njihove obraze, trdo delo, poletno vročino … Zdelo se mi je, da ima vse to ogromno filmsko vrednost. Zadnja trgatev na zemlji družine Solé se mi je zdela dobra kulisa za razmislek o svetu, ki ga kmalu ne bo več. /…/
Človek obdeluje zemljo v družinskih skupnostih že od neolitika. To je najstarejši poklic. Toda zgodba družine Solé prihaja v času, ko tradicionalni način kmetovanja izginja. Alcarràs je nostalgičen, vendar nesentimentalen poklon družinam, ki še vztrajajo pri svojih tradicijah, a jim v zahodnem svetu vse bolj grozi izumrtje.
To pa je tudi drama o družinskih odnosih in medgeneracijskih napetostih, o potrebi po preseganju starih tradicij ter o pomenu enotnosti družine v kriznih časih. Film sem zasnovala kot ansambelsko zgodbo, saj sem želela pokazati, kaj pomeni biti del velike družine. Navzkrižni pogovori, nasprotujoče si energije, kaos, majhne, a pomembne geste, čustva s svojim domino učinkom … Vsak član družine Solé skuša najti svoje mesto pod soncem v trenutku, ko jim grozi izguba skupne identitete.
Sodelovali smo z neprofesionalnimi igralci z območja Alcarràsa, ljudmi, ki so resnično povezani s temi kraji in govorijo posebno narečje te katalonske regije. Da bi ustvarili prepričljivo družino in zgradili odnose, so veliko časa preživeli skupaj in improvizirali situacije. Zdaj se med seboj kličejo z imeni likov in pravijo, da imajo dve družini: svojo dejansko in tisto iz Alcarràsa.«
– Carla Simón
portret avtorice
Carla Simón se je rodila leta 1986 in odraščala v Kataloniji. Njen avtobiografsko navdahnjeni film Poletje 1993 (Estiu 1993) je bil leta 2017 prikazan na Berlinalu, kjer je prejel nagrado za najboljši prvenec in veliko nagrado žirije v sekciji Generacija Kplus, kasneje pa pobral še več kot trideset nagrad na svetovnih festivalih ter bil izbran kot uradni španski kandidat za oskarja. Film smo si leta 2017 v okviru festivala Mesto žensk lahko ogledali tudi v Kinodvoru. Alcarràs je režiserkin drugi celovečerec.
kritike
»Mojstrovina.«
– Pedro Almodóvar
»Film ostro politično kritiko uravnoteži z nežno opazovano družinsko dramo. /…/ Igralci, ki jih je režiserka našla v lokalnih vaseh, nastopijo z živahno in sproščeno iskrenostjo ter otipljivim občutkom za skupnost. V svojem elegantnem, tiho uničujočem drugem delu se je Carla Simón [po prvencu Poletje 1993] morda odmaknila od avtobiografije, a v tihi tragediji filma začutimo veliko resničnih zgodb.«
– Guy Lodge, Variety
»Alcarràs je resnični spomenik; vrhunec naše kinematografije, ki združuje tveganje, umetniško ambicijo, hkrati pa izjemno ponižnost. Govori o preteklosti, a brez romantiziranja, o tem, da prihodnost ostaja negotova in polna neznank. Govori o vsakodnevnem boju, stiskah in drobnih radostih. Govori o vsem.«
– Beatriz Martínez, El Periódico
»Alcarràs spretno lovi ravnovesje med idiličnim obujanjem spominov, melanholijo ob misli na ljubljeni kraj /…/ ter perečo zgodbo o vplivu industrijskega razvoja na kmetijstvo. /…/ Moč filma je v režiserkini osebni vpletenosti in njenem razumevanju tematike, saj zgodba tako kot pri Poletju 1993 izhaja iz njenega lastnega življenja in je na platnu prikazana zavajajoče mikavno, a se nazadnje spremeni v nekaj globoko pretresljivega. Film je zaradi vseh trenutkov preprostosti in praktičnega dela /…/ tudi pravi užitek gledati.«
– Caitlin Quinlan, Little White Lies
»V tej živahni in energični ansambelski drami neustavljiva igralska zasedba gledalčevo pozornost usmerja v več smeri hkrati, a jo vedno znova vrača na zemljo, ki se jim trese pod nogami, ter na vprašanje, kaj bo z njimi, ko jo bodo prisiljeni zapustiti. /…/ Alcarràs se tradiciji poklanja z otožno eleganco, ki potrjuje edinstveno sposobnost filmske umetnosti, da preteklost vrne v sedanjost, sedanjost pa preda preteklosti. Film se včasih razvija tako brez naglice, da se zdi, da bo trajal večno, a se po odhodu iz kinodvorane sprašuješ – kot ob koncu vsakega čarobnega poletja –, kam je šel ves tisti čas.«
– David Ehrlich, IndieWire
»Zgodba Carle Simón je resna /…/ in jo je tudi treba jemati resno, čeprav je med vsemi težavami – tako kot v življenju – veliko trenutkov lahkotnosti. Veliki dosežek filma pa je, kako režiserka in njeni igralci poskrbijo za gladkost teh prehodov – iz spokojnosti v čisto energijo, iz obupa v humor –, hkrati pa vsak prizor prežamejo z občutkom resničnosti. Prav težko je verjeti, da gre šele za režiserkin drugi celovečerec.«
– Fionnuala Halligan, Screen Daily
»Carla Simón spoštuje življenja svojih likov, saj jim dovoli obstajati v resničnosti, ki ni ustvarjena zato, da bi služila pripovedi, temveč kot poklon ljudem in krajem, ki so režiserko oblikovali kot osebo in kot filmsko ustvarjalko. Zato je edino primerno, da se film bolj kot z zaključkom poslovi s povabilom, da ostanemo s temi ljudmi, da sprejmemo življenje takšno, kakršno je, v tihi brezmejnosti njegovih tegob in radosti.«
– Rafaela Sales Ross, The Playlist
»Odlični film Carle Simón /…/ je dokaz, da je fikcija včasih najboljši način za odkrivanje resnice. /…/ Režiserka ima izjemno sposobnost, da iz otrok izvabi najbolj naravno igro, kar ste jih kdaj videli. /…/ Težko si je predstavljati dokumentarec o nefiktivni družini Solé, ki bi deloval bolj pristno. Film se ponaša z lahkotnim, improvizacijskim slogom, brezhibnim obvladovanjem tona in mračnim, toda s soncem obsijanim koncem, ki ga ne bom nikoli pozabil.«
– Tim Robey, The Telegraph
»Po besedah Andréja Bazina skuša film nadomestiti svet z njegovim dvojnikom. Vendar ta dvojnik v avtorjevem tako oboževanem realizmu ne pomeni posnemanja tistega, kar vidimo, saj je kamera vedno sposobna videti nekaj, česar človeško oko ne zazna, in tako ujeti nekakšno bistvo življenja; sveti trenutek, ki se pojavi kot razodetje. Carla Simón v čudovitem filmu Alcarràs sledi Bazinovim predpostavkam in v podobe prevede tisto, za kar so si številni neorealistični režiserji – in njihovi častivredni dediči /…/ – ves čas prizadevali: resnico, tokrat o prostoru in času sprememb; takšno, ki govori o kolektivu, a pri tem ne zanemarja posameznika. /…/ Vsak ima svoje razloge, bi dejal Renoir, Carla Simón pa dodaja, da se v zgodbi vsakega lika skriva drugačno čustvo – ki ga velikodušni film deli z gledalcem, ne da bi kaj zahteval v zameno.«
– Sergi Sánchez, Fotogramas
»Režiserka s tem pogumnim, intenzivnim in nepozabnim filmom upora, postavljenim na breskova polja v Lleidi, na novo opredeli in razširi oblike lepote. /…/ Alcarràs je /…/ revolucija, spomenik, eden od Michelangelovih prebujajočih se sužnjev, sveže izluščen iz trdega marmorja resničnosti. To je film, ki nastaja pred gledalčevimi očmi – kot čudež jasnosti, vztrajnosti, predanosti, preproste in prvinske lepote. To je film, ki iz nas naredi boljše ljudi. To je nekaj tako neverjetnega in redkega, tako delikatnega in edinstvenega, da je edini možni odziv navdušenje.«
– Luis Martínez, El Mundo
»V filmih redko vidite delovni proces – v Alcarràsu, ki je v Berlinu osvojil zlatega medveda, ga vidite. Vidite traktorje, okopavanje, obiranje sadja, palete, zadruge – in ljudi, ki jih delo povezuje, oplaja, osrečuje, osmišlja in učlovečuje. A tega smiselnega, človeškega dela, utrjevalca skupnostnih načel, je konec. Čast požre trg. Tradicija je nemočna. Delo te ne reši več. Spreminja se v nekaj krutega, izsiljevalskega, drastičnega, nečloveškega. In ko vidite, kako Soléji, ki jih igrajo neprofesionalni igralci, v nasadu ponoči preganjajo in streljajo zajce, ki se jim zažirajo v pridelek, postane jasno, kako zelo je kapitalizem – kakofonija boja za preživetje, zakona močnejšega in dirke navzdol – prežel tudi najboljše med nami. ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina