zgodba
Ko s tatuji prekrita Elise sreča bluegrass glasbenika Didiera, se med njima v trenutku vname ljubezen. Viharna in strastna romanca, ki se odigra na odru in za njim, ju povsem prevzame. A ko v njuno popolno družinsko življenje poseže nepričakovana tragedija, se par naenkrat znajde pred veliko preizkušnjo. Včasih ima ljubezen moč, da premaga vse, včasih pa ne …
Alabama Monroe je strastna in srce parajoča ljubezenska zgodba, ki se odvrti ob zvokih izvirne bluegrass glasbe. Film, ki je bil v svoji domovini velika blagajniška uspešnica, je kmalu zatem osvojil festivalsko občinstvo in žirije po vsem svetu ter med drugim prejel nominacijo za oskarja za najboljši tujejezični film.
iz prve roke
»Predstava [po kateri je bil film posnet] me je navdušila. Mešanica osebne zgodbe, glasbe in teme (razum nasproti religiji) me je povsem prevzela. /…/ Film ne govori le o starševski ljubezni, ampak tudi o ljubezni med dvema povsem različnima človekoma ter o izgubi. /…/ To, da Didier in Elise igrata v bluegrass bendu, ni naključje. Bluegrass je na različne načine integriran v zgodbo in ustvari inherentno povezavo med vsemi glavnimi temami, ki se pojavijo v filmu: življenje, smrt, rojstvo, Amerika, materinstvo in očetovstvo, iskanje tolažbe, življenje po smrti … Glasba je tudi tisto, kar par združuje. /…/ Hodim po tanki črti med komedijo in tragedijo, pri tem pa skačem iz situacije v situacijo na včasih nepričakovan način. Rad se igram s klišeji in nisem nekdo, ki bi se osredotočal le na en žanr. Bistvo je v pripovedovanju zgodbe.«
– Felix van Groeningen, režiser in soscenarist
portret avtorja
Felix van Groeningen (1977, Gent) je magistriral iz avdiovizualnih umetnosti na Kraljevem konzervatoriju (KASK) v Gentu. Mednarodno pozornost je pritegnil že leta 2009, ko je bila njegova komična drama De helaasheid der dingen premierno prikazana v canski sekciji Štirinajst dni režiserjev. Film je postal velika uspešnica na Flamskem, pobral pa je tudi nekaj mednarodnih nagrad. Alabama Monroe je njegov četrti celovečerec.
kritike
»Globok, surov, boleč film; čudovito zgrajena in globoko presunljiva drama o ljubezni, družini, seksu, žalovanju, veri in glasbi.«
– Joyce Kulhawik, RoberEbert.com
»/…/ močna, nepozabna zgodba o ljubezni, smrti in bluegrass glasbi – žalostinka, odigrana na zlomljen inštrument, z osupljivo vizualno spremljavo.«
– Mark Kermode, The Observer
»Alabama Monroe povrne melodrami dobro ime.«
– William Goss, Film.com
»Težko bi našli veliko temo, ki v Alabami Monroe manjka. Ljubezen. Izguba. Smrt. Srčna bolečina. Bog. Vera. Krivda. Starševstvo. Sanje. Obredi prehoda. Vloga, ki jo v življenjskem krogu igrajo prijateljstvo, glasba, rituali in dom. Življenjski krog. Belgijski režiser Felix van Groeningen v to veliko ljubezensko zgodbo med bluegrass kavbojem Didierom in ljubko svetlolaso umetnico tetoviranja Elise, umeščeno nekam v okolico Genta, poleg tega uspe strpati nekaj presenetljivo dovršene tradicionalne ameriške glasbe, neznansko smešno otroško rojstnodnevno zabavo s kričečimi šestletniki, ki histerično poskakujejo ob pop glasbi, ter enega najbolj seksi prizorov zapeljevanja, kar sem jih kdaj videla /…/. Kot da je van Groeningenu nekako uspelo prevesti sentimentalno country balado, prekipevajočo strast in melodramatično trpljenje v nekaj resnično sublimnega: čudno spodbuden, a hkrati neizmerno žalosten film. Nekaj rund močne pijače in intenziven celonočni pogovor so edini možen zaključek večera, ki je vreden tega izjemnega filma.«
– Gilda Williams, Sight & Sound
»Tankočutna, silno ganljiva zgodba o ljubezni, izgubi in bluegrass glasbi /…/. Film /…/ bi zlahka zdrsnil v solzavost, a spretna, nekronološka zgradba in presenetljivi, čudoviti nastopi – tako igralski kot glasbeni – ga ponesejo daleč stran od kakršnihkoli asociacij na ‘film tedna’. /…/ Ni me sram priznati, da sem jokala – in to več kot enkrat in ne prav elegantno, včasih tudi v čudnih trenutkih, npr. ob najbolj ganljivi izvedbi pesmi The Lion Sleeps Tonight, kar sem jih kdaj slišala /…/, ali preprosto najbolj žalostnem, z bolečino zaznamovanem in hkrati z ljubeznijo prežetem prizoru seksa, kar smo jim bili priča v dolgem času. Nobenega dvoma ni, da bo film izvabljal solze, pa vendar si ne zasluži slabšalne oznake, ki vam je morda prišla na misel – že mogoče, da naredi nekaj spodrsljajev, a v splošnih potezah se zdi, kot da van Groeningen nagonsko razume, da je iskreno prikazano in deljeno trpljenje lahko katarzično namesto depresivno.«
– Jessica Kiang, The Playlist
»Alabama Monroe z neprestanim preskakovanjem med globoko žalostnimi in bolj veselimi trenutki ustvari zgovoren dokaz o spektru čustev, ki jih glasba lahko izrazi. /…/ zaključne minute predstavljajo najmočnejši primer klimaktične glasbene sekvence od filma Ta nori jazz (All That Jazz).«
– Eric Kohn, Indiewire
»Alabama Monroe je resnično izviren film, začenši z eklektičnimi sestavinami dinamičnega scenarija: tu je romanca med dvema nasprotjema; boj med duhovno vero in posvetnim humanizmom, ki ga sproži nepredstavljiva tragedija; flamski bluegrass bend … Z dialogom, ki se giblje od prisrčno spogledljivega do teatralno izzivalnega, obilico humorja ter pristno in globoko ljubeznijo do glasbe film spretno skače naprej in nazaj v času, da bi nam pričaral živa lika, soočena z vprašanji, ki so dobesedno stvar življenja in smrti. V nas zbudita veliko zanimanje in hkrati globoko sočutje; pripravita nas tako do razmišljanja kot do čutenja.«
– utemeljitev nagrade za najboljši scenarij, Filmski festival v Tribeci
»Toda nikar ne pričakujte, da boste njuno dramo ali pa tragedijo, kakor hočete, dobili v kronološkem vrstnem redu – tako protislovno, tako intenzivno, tako alternativno, tako tesnobno, tako stresno, tako razbito in tako odbito življenje lahko pride le v elipsah in flešbekih, ki skačejo naprej in nazaj, pa ne zato, ker bi razbitost in kaotičnost temu življenju dajali atraktivnost, ki je v kronološki, linearni obliki ne bi imelo, ampak zato, ker lahko obstaja le v tej razbitosti, v tej kaotičnosti, ki je tako onstran njune kontrole kot življenje njune hčerke, in ker se šele v tej razbitosti in kaotičnosti izmakne politiki, veliki slavilki kronologije, linearnosti in reda.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Izredno pronicljiva psihološka drama govori o tem, kako te soočanje z izgubo (smrtjo) opredeljuje morda bolj kot soočanje s srečo in obenem v zmes pomeša globalizacijski komentar. Njegova poanta je, kako lahko nedotakljivi ljudje iz včasih neverjetno nerazumljivih nagibov diktirajo upanja in odločitve množic. Ob tem je še igra odlična, vizualizacija naravnost poetična in nenazadnje je tu še nadvse pomemben spremljevalec tega filma, glasba – nebeško muzikalični bluegrass, ki niti nenavdušencev ne more pustiti hladnih.«
– Peter Zupanc, TV okno
»Alabama Monroe je film, ki se melodrami ne ogiba: pogosto se zanaša na očitno simboliko, proti koncu pa Heldenberghu na jezik položi tudi monolog, ki po nepotrebnem izrecno pove vse, kar smo prej razumeli iz subtilnejših trenutkov. /…/ A kljub temu je pred nami eden bolj katarzičnih primerkov žanra, ki nas sooča z nesmiselnim trpljenjem otrok (spomnimo se na še nedavno v Kinodvoru gostujočo Napoved vojne (r. Valérie Donzelli)), ki pa ne igra na karto čustvene manipulacije: vsako v temi kinodvorane potočeno solzo si zasluži s svojim dojemanjem uničene psihe.«
– Ana Jurc, MMC RTVSlo
»/ …/ je Alabama Monroe fascinanten film, ki težke in resne teme svoje zgodbe gledalcu približa skozi kinetično posneto, nelinearno dogajanje na čudoviti glasbeni podlagi. Tako opisan koncept filma morda deluje pretenciozno, a je film v svojem bistvu, ob resnično dodelanih prijemih režiserja, direktorja fotografije in montažerja, pristen country bluegrass, preprost, neposreden, otožen in ravno toliko navdušujoč, kot so odlični njegovi izvajalci. V tem primeru zelo.«
– Igor Harb, Vikend