V 35 šilc ruma Claire Denis nadaljuje s prepoznavno estetiko natančno izrisanih psiholoških stanj osrednjih protagonistov, ki jim vseskozi dopušča, da nevsiljivo, a čustveno intenzivno zasedajo gledalčevo vidno polje. Če je Denis v svojem predzadnjem filmu, Vsiljivcu, ki ga je posnela po istoimenski esejistični noveli filozofa Jean-Luca Nancyja, spisani ob njegovi transplantaciji srca, tematizirala občutke vsiljenosti, drugosti, odtujenosti ter zagonetnosti identitete, se tokrat vprašanja identitete dotakne le bežno, subtilno, saj v pričujočem filmu v prvi plan postavi izrazito močno utripajočo vez med očetom vdovcem in njegovo, skorajda že odraslo hčerko. Njun odnos cineastki predstavlja prvovrstno Arhimedovo narativno torišče, saj nanj lepi še preostale like in njihove življenjske zgodbe, katerih skupni označevalec je ljubezen v vseh možnih inkarnacijah in prehajanjih. Prav nenehna prehajanja, odhajanja in prihajanja pa so tiste vsebinske tirnice, po kateri se giblje zadnji avtoričin film; naj gre za boleče odraščanje hčerke, preveč navezane na svojega očeta, otožno upokojitev ali za nikoli izpolnjena ljubezenska hrepenenja in smrt – življenjsko pomembni prehodi so vedno pospremljeni s šilcem ruma in pogledom, uprtim v prihodnost. Intimno zgodbo o očetu in hčerki Claire Denis pripoveduje realistično, elipsasto, v objemu pariškega velemesta in njunega stanovanja, ki se kaže kot zrcalo spreminjajočih se čustvenih stanj med njima. Prav tovrstna komunikacijska rešitev pa izpričuje izrazito spoštljiv režiserkin poklon velikemu japonskemu cineastu Yasujiru Ozuju. »Dolgo sem sanjala, da bi posnela poklon Ozuju, prav ta film pa mi je to tudi omogočil, saj gre za zgodbo o mojem dedku in mami.« (Claire Denis)
Claire Denis
Rojena leta 1948 v Parizu. Velja za eno ključnih in najvplivnejših sodobnih francoskih cineastk, ki se je vrsto let šolala pri velikih avtorjih, kot so Jacques Rivette, Costa Gavras, Dušan Makavejev, Jim Jarmusch in Wim Wenders, znana pa je tudi po posebni korespondenci z Jean-Lucom Nancyjem, osrednjim mislecem sodobne francoske filozofije.
»I’ve been dreaming for many years of making an homage to Ozu, and this particular film was possible for me to use as an homage to Ozu, because actually it’s the story of my grandfather and my mother.« (Claire Denis)