zgodba
Film opisuje namišljeni dan v življenju glasbenika in kulturne ikone Nicka Cava, od jutranjega zvoka budilke do nočnega sprehoda po plaži. Cave se med brskanjem po osebnem arhivu spominja svojih bolj divjih let, se v pogovoru s psihoanalitikom vrača v svoje otroštvo ter se v sanjskih prizorih pomenkuje z ‘duhovi’ iz preteklosti: rednim sodelavcem Warrenom Ellisom, igralcem Rayem Winstonom, bivšim članom benda Blixo Bargeldom ter s Kylie Minogue, s katero je zapel svoj največji hit Where the Wild Roses Grow – poleg tega pa v živo izvede tudi nekaj komadov s svojega zadnjega studijskega albuma.
20-tisoči dan v življenju glasbene legende Nicka Cava. »Ta dan je hkrati bolj in manj resničen, bolj in manj zanimiv kot moj dejanski dan – odvisno, kako gledaš.«
zanimivosti
20.000 dni iz naslova filma se nanaša na čas, ki ga je Cave po lastnih izračunih preživel od rojstva do začetka snemanja svojega petnajstega studijskega albuma Push The Sky Away.
Žvečilni gumi Nine Simone, ki ga je nekoč shranil Cavov prijatelj Warren Ellis (zgodbo lahko slišite v filmu), je navdihnil nastanek partnerskega projekta Museum of Important Shit.
iz prve roke
»Nisva hotela narediti ‘fenovskega’ filma. Ne gre za biografijo in če vas zanimajo dejstva o Nicku, jih tu ne boste našli. Želela sva narediti portret zanimivega in navdihujočega umetnika ter njegovega ustvarjalnega procesa. Teme, ki so naju zanimale, so univerzalne; z njimi se lahko vsi poistovetimo. Zanimalo naju je, na kakšen način se odločimo preživeti svoj čas na Zemlji, kaj nas dela takšne, kakršni smo, in kako lahko postanemo človek, kakršen želimo biti. /…/ Nisva se čutila dolžna povedati ‘zgodbe Nicka Cava’, ostati zvesta njegovi biografiji ali jo celo vključiti. Nick je že več kot trideset let mojstrski pripovedovalec zgodb, ki prepleta resnice in neresnice, predeluje mite in ustvarja sodobne legende. Zvesta sva hotela ostati duhu Nickove zgodbe in ne dejstvom. Resnica ni pomembna. /…/ Pogledala sva si nekaj filmov, iz katerih sva črpala navdih. The Song Remains the Same o Led Zeppelin /…/, Scorsesejev film o The Rolling Stones Shine a Light /…/, Sympathy for the Devil/One Plus One, ki ga je o isti skupini posnel Jean-Luc Godard /…/ ter O Lucky Man Lindsayja Andersona. /…/ Rezultati teh filmov niso bili nujno v skladu z njihovimi ambicijami, vendar pa nam sporočajo, da nas nič ne bi smelo odvrniti od norih, drznih namenov. /…/ Nick ne zna igrati, je pa briljanten kot Nick Cave. Zato sva si morala izmisliti situacije, ki bi imele v sebi vsaj kanček realnosti in bi ga vsaj malo presenetile, tako da bi se lahko nanje pristno in spontano odzval /…/.«
– Iain Forsyth in Jane Pollard, režiserja in soscenarista
»Čeprav gre na neki način za fikcijo, je film obenem zelo resničen. V tem je njegova lepota. S pomočjo fikcije smo se približali resnici in film v bistvu govori o tem. Pod vprašaj postavlja pomen resničnega sveta v nasprotju z izmišljenim, oziroma skuša najti prostor, kjer se ta dva svetova srečata. Iz teh umetno ustvarjenih trenutkov je nastalo nekaj zelo surovega in razsvetljujočega. /…/ Ustvarjalni proces hkrati je in ni skrivnosten. Po eni strani pomeni preprosto sedeti in delati. Po drugi strani pa ima v sebi nekaj magičnega. Iain in Jane sta to hotela ujeti na zanimiv in neekspliciten način. Tako sta razkrila veliko več kot običajne biografije, ki povsem razgalijo svoj subjekt. Film ima v sebi nekaj čudovito prebrisanega.«
– Nick Cave
portret avtorjev
Vizualna umetnika Iain Forsyth (1973) in Jane Pollard (1972) sodelujeta vse od sredine devetdesetih let, ko sta se srečala med študijem na londonski univerzi Goldsmiths. Njuna dela hranijo institucije po vsem svetu, vključno z Galerijo Tate, nedavno pa so se uvrstila v ožji izbor za prestižno Jarmanovo nagrado. Veliko vlogo pri njunem ustvarjanju igra glasba. Uveljavila sta se z rekonstrukcijami pomembnih kulturnih dogodkov, kakršen je kritiško priznani performans A Rock ‘N’ Roll Suicide, poustvaritev zadnjega nastopa Davida Bowieja v vlogi Ziggyja Stardusta. Med drugim sta sodelovala z glasbeniki Scottom Walkerjem, Jasonom Piercom (iz benda Spiritualized), Gilom Scott-Heronom ter Benom Drewom (znanim tudi kot Plan B). S Cavom sta posnela že serijo kratkih filmov Do you love me like I love you, 20.000 dni na Zemlji pa je njun prvi celovečerec. Več na www.iainandjane.com.
kritike
»Rahlo sarkastični, presenetljivo duhoviti Cave /…/ v tem kvazidokumentarcu hkrati podpihuje in satirizira lastni mitološki status /…/. Film, ki se niti ne pretvarja, da nam bo pomagal pokukati za zaveso zvezdništva in uzreti ‘pravega’ Cava, ponudi nekaj veliko boljšega kot resničnost: do popolnosti odigrano vlogo filozofsko-dekadentnega, rockovskega božanstva. Oh, pa tudi glasbena podlaga je super.«
– Ana Jurc, MMC RTV SLO
»20.000 dni na Zemlji lahko gledamo kot pristen lažni dokumentarec ali pa kot lažen pristni dokumentarec, v obeh primerih pa je to raziskovanje ustvarjalnih vzgibov indie rock zvezdnika Nicka Cava nenavaden in nekonvencionalen filmski podvig ter v vseh pogledih drzen film.«
– Kenneth Turan, Los Angeles Times
»Ta ustrezno intenzivna in inovativna študija pionirskega rock poeta Nicka Cava si igrivo nadene krinko fikcije, obenem pa več kot izpolnjuje zahteve biografskega dokumentarca.«
– Rob Nelson, Variety
»Tisto, zaradi česar je 20.000 dni na Zemlji tako edinstven film, je dejstvo, da ponudi celovito študijo človeka in njegove umetnosti, hkrati pa ustvari iluzijo, da je nastal organsko – iz pesniških tuhtanj, naključnih srečanj, sanjskih obiskov in dobre stare freudovske psihoanalize. /…/ Dolgoletni Cavovi oboževalci bodo uročeni – skupaj s poštenim deležem gledalcev, ki jih bo pritegnil edinstven vpogled v umetnikove misli.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
»Film je uspešen v številnih pogledih: kot učbenik o Cavu za tiste, ki ga ne poznajo, kot spominek za oboževalce s prepričljivimi izvedbami najboljših komadov z njegovega zadnjega albuma Push the Sky Away in kot vznemirljiv, mojstrski izdelek za estete, ki jih zanima fluidno razmerje med umetnikom, občinstvom in trgom.«
– Trevor Johnston, Sight & Sound
»Najbolj sofisticirana biografija o rock umetniku, kar jih je bilo kdaj narejenih. /…/ Izjemen film.«
– Nick James, Sight & Sound
»Verjetno najboljši glasbeni dokumentarec, kar sem jih kdaj videla. /…/ Veliko več kot zgolj glasba. Čudovito narejen.«
– Wendy Mitchell, Screen International
»/…/ ta elegantna študija je bolj kot dokumentarec videti kot skrajno insceniran triler, primer razmišljujočega podeželskega filma noir: Cave med vožnjo po deževni obali spominja na plačanega morilca, na poti, da se znebi žrtve na obrobju predmestnega Hova.«
– Jonathan Romney, Film Comment
»/…/ ta kompakten, begajoč in pogosto čudovit film – podoben melanholični in tesnobni pesmi Nicka Cava ali pa slastni čokoladi z živimi insekti v sredici – nas spomni, da so bog, resničnost, glasba, zgodbe in svet le stvari, ki si jih izmišljamo, da bi se z njimi tolažili na skrivnostni poti od rojstva do smrti.«
– Andrew O’Hehir, Salon
»Nick Cave ni kratkoviden, a publike ne vidi – gleda le prvo vrsto. Strah pred tem, da bi v prvi vrsti kdo zazehal, ima čudežno moč. In ta teror prve vrste iz njega potegne najboljše. Ta teror ga transformira. Ta teror ga prelevi v Nicka Cava. Ta teror mu omogoči, da izgleda kot igralec, ki ekstatično verjame, da je angleški kralj.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»In film na stičišču realnosti in fikcije počne prav to, obnavlja in utrjuje kult osebnosti in to naredi na pesniku lasten in njegovi umetnosti homogen način. 20.000 dni na Zemlji je več kot klasični dokumentarec za zaprisežene oboževalce, je hkrati avdio vizualna farsa in obenem samozavedajoča, trezna sinteza in posnemanje tega, kar Nick Cave je.«
– Matevž Jerman, RA Ars
»Morda je prav odsotnost hollywoodske patetične zgodbe o preboju iz revščine, o prehodu med zvezde ali o trpljenju, iz katerega ga je odrešila glasba, razlog, da dokumentarec lahko tudi razočara, a po drugi strani ga prav to rešuje. Cave ni zgodba o trpljenju, ki je navdihnilo velika umetniška dela, temveč je zgodba o intelektualcih, o ljudeh, ki odvisnost od droge jemljejo kot poklic /…/, in o ljudeh, ki se pustijo odnesti čaru občinstva, a se hkrati tudi zavedajo svojih omejitev.«
– Deja Crnović, PlanetSiol
»Kot vse, kar Cave počne, je tudi to samosvoje, polno simbolizma, šokantno, eksplicitno in hkrati nedorečeno, izpiljeno in natančno zrežirano. In zabavno. Obvezen ogled za vsakogar, ki je kdaj užival ob njegovi glasbi in nastopih.«
Igor Harb, Vikend