zgodba
Dvaindvajsetletni Sébastien s svojo priseljensko družino siromašno živi v zakotnem francoskem obmorskem mestecu. Med popravljanjem sosedove strehe nehote sliši pogovor o pričakovanem paketu, ki naj bi družini prinesel veliko bogastvo. Sébastien v tem zasluti svojo življenjsko priložnost ter prestreže paket, ki vsebuje vrsto nadrobnih in skrivnostnih navodil. Sébastien jim sledi; privzame lažno identiteto in se naenkrat potopi v mračen, srhljiv podzemni svet, v katerem ljudje brezobzirno in dobesedno kockajo z življenji drugih …
Vizualno osupljiv, stiliziran triler obenem učinkuje kot prvovrstna študija suspenza, vredna Hitchcocka, Leoneja ali mojstrovin filma noir, in kot socialno angažirana prispodoba tujstva v tuji deželi.
zanimivosti
Nizko proračunski 13 je po premieri na beneškem filmskem festivalu in zmagi na kultnem festivalu Sundance sprožil tak prepih, da je ameriški distributer nemudoma odkupil film, pri čemer ga ni nameraval poslati v kino, temveč z večjim proračunom posneti ameriško različico; usoda ki je zadnjem času doletela tudi katalonsko žanrsko uspešnico Snemaj! ([REC]). Géla Babluani je, za razliko od Kataloncev, na priredbo pristal zgolj pod pogojem, če scenarij za ameriški kontekst predela in jo ponovno zrežira sam. Skoraj pet let trajajoča produkcija, v kateri je mladi režiser in scenarist s težavo prestal vse studijske pritiske in naposled izbojeval svojo vizijo, je predvidena za letošnjo premiero v Cannesu ali Benetkah, v njej pa nastopa težka liga hollywoodskih igralcev, kot so npr. Mickey Rourke, Jason Statham, Ray Liotta, Ray Winstone, Ben Gazzara in Michael Shannon. Glavno vlogo Sébastiena (zdaj Vince) je Babluani zaupal Samu Rileyju, znanemu po izjemni upodobitvi rokenrol legende Iana Curtisa v nedavnem filmu Antona Corbijna Nadzor (Control, 2007), za nastop v filmu pa sta močno lobirala tudi Brad Pitt in George Clooney.
iz prve roke
»Pogosto me preplavljajo isti otroški spomini, fiksirane podobe, kot prameni svetlobe, ki predirajo temo. Te podobe so vedno vsaj v obrisih prisotne. Ko pa sem hotel ponovno odkriti njihov deviški značaj, sem ugotovil, da ne premorem več orodja za to; da občutek nedolžnosti nepovratno pripada preteklosti. V filmu sem želel poustvariti izmuzljiv občutek prek potovanja po zaprtih svetovih, po vozlišču različnih možnih življenjskih poti in interesov, pri čemer je edini možni izhod hladen instinkt preživetja. Izkušnja zajedavcev, ki samo opazujejo, je zelo podobna izkušnji tistih, ki so dejansko vpleteni v igro. Nisem jih hotel prikazati kot slabe ljudi, kot zajedavce, temveč kot dostojanstvene, lepe. Zelo naravni so v svoji preprostosti, v svojem načinu bivanja, v popolni odsotnosti vesti. Zaradi tega so stvari še bolj grozljive. V njih ni več niti kančka človečnosti. To zgodbo sem napisal, ko sem bil star devetnajst let, dve leti po tem, ko sem iz Gruzije prišel v Francijo. Povezana je bila z obdobjem mojega življenja, ki je bilo nasičeno z vsemi najslabšimi stvarmi na svetu. V tem filmu sem med drugim hotel spregovoriti o človekovih negativnih plateh.«
Géla Babluani, scenarist in režiser
portret režiserja
Géla Babluani se leta 1979 rodi v gruzijskem Tbilisiju kot prvi sin režiserja Temurja Babluanija, čigar filmi so bili redno predvajani po prestižnih svetovnih festivalih (Cannes ipd.), njegov predzadnji film Sonce nespečnih (Udzinarta mze, 1992) pa je v Berlinu prejel srebrnega medveda za izjemne umetniške dosežke. Gélino otroštvo so zaznamovale globoke politične in ekonomske spremembe, ki jih je po padcu berlinskega zidu prestala njegova domovina, naposled pa še civilna vojna, v kateri so bili spopadi med rivalskimi klani in smrt del vsakdana. Géla je bil star sedemnajst let, ko je oče svoje štiri otroke poslal na študij v Francijo. V Parizu je Géla razvil svoj interes in talent za film, pri čemer za ključne reference še vedno navaja estetiko svojega očeta ter stare, črno bele sovjetske filme, ob katerih je odraščal in ki so svojo izpovedno moč gradili predvsem na podobi. Skupaj z očetom, ki se je vmes prav tako izselil v Francijo, sta leta 2006 posnela film Dediščina (L’Héritage); tudi 13 je nastal predvsem v družinski produkciji bratov (mlajši brat Georges v filmu odigra glavno vlogo), sester in svakov.
kritike
»Zame obstajajo štirje dobri razlogi za ogled filma 13. Prvi: ruska ruleta, kot jo prikaže ta film, vsebuje neprimerno več suspenza kot Lovec na jelene Michaela Cimina. Drugi: Po koncu filma se počutimo, kot da smo v središču novega načina gledanja na resničnost, predvsem zahvaljujoč črno beli fotografiji v cinemascopskem formatu, ki je – kar je ultimativno nasprotje – obenem hladna in vznemirljiva. Tretji: 13 je morda videti kot film noir in morda to tudi je, vendar govori predvsem o ljudeh, o jezi in o strahu, brez določenih vzorcev ali začrtanega žanra, brez vnaprej zastavljenega jezika komunikacije med ustvarjalcem in gledalci. Četrtič: gre preprosto za odličen film. /…/ Ljubiti ta film, ga vzeti za svojega in prepričati druge, naj si ga ogledajo, pomeni pripadati posebnemu klubu. Klubu tistih, ki vse zavedajo, da je danes, ko je prag novega tisočletja že prestopljen, film še vedno lahko in vedno bo umetnost izumljanja novega. Se želite pridružiti temu klubu?«
Giorgio Gosetti, direktor sekcije Beneški dnevi filmskega festivala v Benetkah
»Ekspresivna črno-bela fotografija in sugestivna raba prostora prek cinemascopskega formata v prvem delu filma, ki opisuje junakov vsakdan, ustvarjata dušeče vzdušje brezperspektivnosti, mrtvega časa, ki ga v umeten tok poganjajo le mehanski gibi teles. Kamera je od slednjih odmaknjena, vztrajno jih riše kot drobne, senčne figure na ozadju oblačnega neba, zapuščenega dvorišča in siromašnih interierjev; vse skupaj bi spominjalo na zgodnjega Jarmuscha, ko ne bi iz ozadja pritiskala zavest, da gre – za razliko od skic večnih študentov, zapitih muzikantov in zdolgočasenih zvodnikov – tokrat prekleto zares; da se mrtvilo lahko pogrezne še globlje. Ko se mladenič – ne vedoč, kaj ga tam čaka – v drugem delu filma spusti v podzemlje, se pogled nekoliko zoža: Babluani z isto izrazno paleto naenkrat poustvari vzdušje noir filma štiridesetih in petdesetih, natančneje, vzdušje kultnega Force of Evil Abrahama Polonskega, ki je prvi na edinstven način zmešal arhetipe mračnega žanra, bivanjsko stisko posameznika in levičarski socialni angažma (ter posledično štrbunknil na hollywoodsko črno listo); John Garfield in Georges Babluani celo na podoben način zapolnjujeta in obvladujeta prostor, s hitrimi premiki oči in utrujenimi gibi preganjane živali, ki jo lahko oropajo vsega, tudi življenja, samo dostojanstva ne.«
Jurij Meden, Ekran
»Mlad gruzijski virtuoz Géla Babluani nas je presenetil s prepričljivim celovečernim prvencem. Zgodbo je koherentno razvijal, ji ohranjal grozo, ki tako močno preveva celotno vsebino. Kaj storiš za to, da v svetu sploh lahko shajaš, kaj vse daš za minimum življenja sebe in svojih bližnjih? Film to vprašanje prikazuje na primeru gruzijske družine v Franciji, ki standarde te države težko dohiteva. /…/ Filmska groza se začne, ko gledalec dojame, da je lahko človekovo življenje kaj kmalu na dlani imetnika kapitala, ki te z lahkoto vrže v nemilost.«
Rok Govednik, Ekranova Mala šola pogleda
»Umetniški prispevek v vedno bolj priljubljen žanr filmov o mučenju ter brutalna prispodoba globalne ekonomije.«
Rob Nelson, The Village Voice ___________________________________________________________
13
Ti si črno bela
melanholija
požgan okrušek
svetlobe
kletka
v glavi, luknja
razbijaj mi
ostudno pošast
preluknjaj
planinski raj
tisočkrat
mrtev čas
Igor Bizjan