zgodba
Saratoga Springs, zvezna država New York. Piše se leto 1841. Solomon Northup je izobražen glasbenik, ki živi udobno meščansko življenje z ženo in dvema otrokoma. Nekega dne pa sprejme ponudbo dveh tujcev, ki mu predlagata, da se kot violinist pridruži njunemu potujočemu cirkusu. Kmalu za tem ga omamijo, mu vzamejo dokumente, vkrcajo na ladjo za Louisiano in prodajo v suženjstvo. Naslednjih dvanajst let, ki jih preživi na milost in nemilost prepuščen okrutnim lastnikom plantaž, se Salomon bori za svoje preživetje in dostojanstvo, pri tem pa nikoli ne izgubi vere, da bo nekega dne spet svoboden.
Steve McQueen (Sramota, Lakota) predstavlja filmsko priredbo šokantne, a resnične zgodbe o moškem, ki je bil sredi 19. stoletja ugrabljen in kot suženj prodan na ameriški jug. Dobitnik zlatega globusa za najboljšo dramo.
zanimivosti
Knjiga 12 Years a Slave, ki jo je Solomon Northup izdal leta 1853, le pet mesecev po svoji osvoboditvi, in ki je javnosti iz prve roke razkrila, kaj je v resnici pomenilo biti suženj, je postala velika uspešnica tistega časa ter pomemben del ameriške debate o prihodnosti suženjstva. Kljub svoji vplivnosti in zgodovinskemu pomenu pa je sčasoma padla v pozabo in morda bi se popolnoma izgubila, če je ne bi v poznih šestdesetih znova odkrila zgodovinarka Sue Eakin, ki je leta 1968 izdala komentirano verzijo Northupovih spominov. Od takrat sodi knjiga med najpomembnejše dokumente o suženjstvu, v sodobno kulturno zavest pa ni nikoli zares vstopila.
iz prve roke
»Želel sem povedati zgodbo o suženjstvu, a nisem vedel, kako naj se teme lotim. Všeč mi je bila zamisel, da bi začel z nekom, ki je svoboden, z nekom, ki je precej podoben gledalcu v dvorani – običajen družinski mož, ki ga ugrabijo in odvlečejo v suženjstvo. Zamišljal sem si ga kot nekoga, ki bi občinstvo lahko zapeljal po grozljivem tekočem traku zgodovine suženjstva. /…/ Knjigo je našla moja žena in od trenutka, ko sem jo odprl, je nisem mogel odložiti. Ta neverjetna resnična zgodba me je osupnila. Spominjala me je na Ostržka ali pravljico bratov Grimm. Pripovedovala je o moškem, ki ga iz družinskega življenja povleče v temen, vijugast tunel, ki pa ima na koncu vendarle luč. /…/ Nisem mogel verjeti, da ne poznam te knjige. Kako je bilo to mogoče? Tudi večina Američanov, ki sem jim jo omenil, ni še nikoli slišala zanjo. Menim, da je za ameriško zgodovino enako pomembna kot Dnevnik Ane Frank za evropsko – izjemen dokument o človeku, ki postane žrtev nepredstavljive krutosti. Ljudem se zdi, da poznajo to obdobje ameriške zgodovine. A mislim, da bo gledalce marsikaj presenetilo, prav kakor je presenetilo mene. /…/ Goya, španski slikar, je ustvaril nekatere izmed najbolj grozovitih podob mučenja, uničenja in vojne – pa vendar gre za čudovite slike. Ker je hotel, da ljudje gledajo. ‘Poglejte to!’«
– Steve McQueen, režiser
»Zgodbo sem vedno videl kot protagonistovo odisejado domov. Dandanes lahko vsakdo skoči na letalo iz New Yorka v Louisiano in spet nazaj. A če pomisliš na nekoga, ki je v tistem času poskušal priti domov – ne le priti domov, ampak si tudi povrniti svoje pravice in človeško dostojanstvo –, je šlo za ogromno fizično in čustveno razdaljo. Film pripoveduje zgodbo o velikem popotovanju, na katerem Solomon Northup resnično dojame pomen tistega, kar mnogi od nas jemljemo za samoumevno: privilegija biti svoboden Američan.«
– John Ridley, scenarist
portret avtorja
Steve McQueen, rojen leta 1969 v Londonu, je eden vodilnih britanskih sodobnih umetnikov. Razstavljal je v najpomembnejših muzejih in galerijah, npr. Guggenheim, MOCA, Tate in Center Pompidou, ter se pojavil na uglednih manifestacijah, kot so Beneški bienale, Documenta ipd. Leta 1999 je prejel prestižno Turnerjevo nagrado za umetniško delo. V letu 2008 je posnel svoj prvi ‘klasičen’ celovečerni film Lakota (Hunger) z Michaelom Fassbenderjem. Film je prejel številne nagrade, med drugim zlato kamero za najboljši prvenec v Cannesu in nagrado vodomec na 19. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu. S svojim drugim celovečercem Sramota (Shame, 2011), portretom spolnega odvisnika, si je McQueen v Benetkah prislužil nagradi CinemAvvenire in FIPRESCI, Fassbender pa nagrado za najboljšega igralca.
kritike
»/…/ morda najbolj živ in avtentičen portret ameriškega suženjstva, kar smo jih kdaj videli na velikem platnu. /…/ namesto melodrame nam, gledalcem, ostanejo strašljive podobe, ki nam ne bodo dale miru /…/.«
– Henry Louis Gates, Jr., literarni kritik in kulturni zgodovinar, Univerza v Harvardu
»12 let suženj nam pusti, da z odprtimi očmi strmimo v izvirni ameriški greh. Na trenutke ga je težko gledati, pa vendar gre za film takšne humanosti in usmiljenja, da gledalec ves čas čuti, da je priča nečemu pomembnemu. /…/ Film obuja življenja afriško-ameriških sužnjev kot nočno moro, kakršna so bila, z nasiljem, vtkanim v vsakdanje tkivo brutalnosti, nasiljem, ki ni niti potencirano niti pretirano, le grozljivo resnično. Pozabite na iskreno in epohalno (gledano nazaj pa ne ravno dovolj surovo) televizijsko mini-serijo Korenine (Roots), pozabite na baročno eksploatacijo Mandinga in – pretiranim slavospevom navkljub – pozabite na Djanga brez okovov (Django Unchained). Ob filmu 12 let suženj kot drami o izkušnji suženjstva se vsi zazdijo nepomembni. Gre za nov filmski mejnik krutosti in transcendence.«
– Owen Gleiberman, Entertainment Weekly
»Režiserjeva koreografija je tako natančna, da si lahko okoli vsake podobe zamislimo lesen okvir ali proscenijski lok. Učinek spominja na serijo gibljivih slik ali dolgih prizorov iz opere ali verske igre. Film je bolečina, pretvorjena v resnično umetnost, uporabno umetnost, umetnost, ki vzbuja sočutje in razumevanje.«
– Matt Zoller Seitz, RogerEbert.com
»Oklicati ta film za triumf ne zadostuje: režiser Steve McQueen ohrani moreče in mračno vzdušje Sramote in Lakote /…/ ter vse skupaj poveže v konvencionalno strukturo, ki ga uvrsti med vrhunske pripovedovalce. Preveč hvalospeva? Počakajte, da vas ta drama dobi v svojo oblast, da slišite ječanje in krike okoli sebe – takrat boste vedeli, da ste priča rojstvu arhetipske klasike.«
– Joshua Rothkopf, Time Out New York
»12 let suženj, surov, prvinski in nepopustljiv, ni le velik, pač pa nujen film. /…/ šokanten, neprizanesljiv portret življenja, kakršnega je živelo na deset tisoče ljudi pred manj kot dvesto leti. Ničesar ne skuša prikriti. A tudi pridiga ne. McQueen pusti, da vsa dejanja in nedejanja nosijo svoje lastno sporočilo.«
– Paul MacInnes, The Guardian