zgodba
Operater v klicnem centru, nekdanji policist Asger Holm, prejme klic ugrabljene ženske. Ko se zveza nenadoma prekine, začne Asger mrzlično iskati žrtev in njenega ugrabitelja. A kmalu ugotovi, da je primer veliko bolj zapleten, kot je sprva mislil.
Eden najbolj nagrajevanih prvencev lanskega leta; minimalističen danski krimič, kjer ima policist v napeti tekmi s časom na voljo le eno orodje: telefon.
iz prve roke
»Idejo za film sem dobil, ko sem naletel na posnetek resničnega klica v sili. Ugrabljena ženska je klicala iz avta, in ker je sedela poleg ugrabitelja, je govorila v šifrah. Sprva me je zgolj prevzela napetost situacije, kot bi pač vsakogar. Potem pa sem začel razmišljati, zakaj je posnetek pravzaprav tako intriganten. Čeprav sem poslušal le zvočni zapis, se mi je zdelo, kot da dejansko vidim podobe. Videl sem žensko, videl sem avto, v katerem se je peljala, cesto, po kateri je vozil avto, in celo ugrabitelja, ki je sedel poleg nje. Spoznal sem, da bi prav vsak človek, ki bi poslušal ta posnetek, videl drugačne podobe: drugačno žensko, drugačnega ugrabitelja in tako dalje. Pomislil sem: kaj če bi uporabil to idejo o miselnih podobah in posnel film? Z 112 sem hotel ustvariti napet triler, ki ga poganjajo liki, predvsem pa film, ki bi prav vsakemu gledalcu ponudil edinstveno izkušnjo.«
– Gustav Möller
portret avtorja
Gustav Möller (rojen leta 1988 v Göteborgu) je leta 2015 diplomiral na Danski filmski šoli. Psihološki triler 112 je njegov celovečerni prvenec, premierno pa so ga predstavili na festivalu v Sundanceu, kjer je prejel tudi nagrado občinstva in tako začrtal uspešno festivalsko pot.
kritike
»Möller postreže s privlačno pripovedjo, pri čemer do zadnjega trenutka spretno prikriva brutalno resnico. A film spodkoplje gledalčeva pričakovanja, ko zaplete konvencijo kriminalne drame, po kateri je strumni možakar, ki povozi birokracijo, da bi opravil svojo dolžnost, vedno junak.«
– April Wolfe, Film Comment
»Ta film ima nekaj, kar bi delovalo tudi kot vrhunska radijska igra, a potem bi bili prikrajšani za dramo, ki se odvija na stoično trpečem obrazu našega razrvanega junaka.«
– Guy Lodge, Variety
»112 je predvsem priložnost za Cedergrena, da pokaže svoje igralske sposobnosti /…/. Ko s hladne zadržanosti preklopi na prepoteno silovitost, poskrbi za čustveno ogrodje zgodbe o človeku, čigar iskreni nameni lahko v vsakem trenutku bodisi razrešijo situacijo ali pa vse skupaj poženejo v pogubo.«
– Eric Kohn, IndieWire
»112 je film, ki podobno kot Locke gledalsko izkušnjo približa bralski – vidite le policista v klicnem centru, vse ostalo se zgodi v vaši glavi. Scenarij je skrbno dodelan in poln presenetljivih obratov, ki gledalca vseskozi držijo v napetosti. Posebna pozornost je posvečena motivaciji in karakterizaciji glavnega lika, ki v gledalcu vse bolj budi dvom, ali naj sploh navija zanj ali ne. Asger je v enaki poziciji kot občinstvo: situacijo, ki se odvija na drugi strani signala, si zgolj predstavlja in vanjo projicira svoje želje (na primer to, da bi se izkazal in si zagotovil odpustek za pretekle prenagljene odločitve) in predsodke (na primer tega, da je ženska vedno žrtev in moški vedno krvnik). Ne pomisli pa, da se je morda ponovno prenaglil in da dober namen še ne pomeni nujno dobro opravljene naloge.«
– Špela Barlič, Dnevnik
»Prednost omejitve kriminalne pripovedi na prizorišče ene pisarne je v tem, da lahko na povsem naraven način prikrivaš informacije pred protagonistom in posledično tudi pred občinstvom. Strah pred neznanim je močno orožje in režiser vešče upravlja z njim. Ves čas po kapljicah odmerja ključne trenutke in pózna razkritja, ki grozijo, da bodo celoten potek zgodbe postavila na glavo.«
– Gus Edgar-Chan, Little White Lies
»Kar vse skupaj naredi tako zelo privlačno, je vrhunska igra Jakoba Cedergrena /…/. Detajli njegove obrazne mimike – trzljaj, rahel utrip žile na čelu – nas držijo v napetosti ravno toliko kot policijski pregoni, ki nam jih ni dano videti. /…/ V telefonskih pogovorih se Asger močno oddalji od uradne policijske doktrine ravnanja v primeru ugrabitve. Je Asger dobričina, ki se trudi bolj, kot bi se bilo treba, ali pa je zaslepljen z nevarno vizijo sebe kot policista, poklicanega, da na lastno pest opravi s človeškim zlom?«
– Cath Clarke, The Guardian
»Film, po malem skandinoir, po malem radijska igra v realnem času, po malem teater zvoka, po malem študija filmske askeze, po malem proceduralni triler, po malem parafraza holivudske noir klasike Oprostite, napačna številka (1948), po malem inverzija filma Locke, dogajanje v tistem mračnem belem kombiju prepušča gledalčevi domišljiji, a tudi sam Holm, /…/ kmalu ugotovi, da klic v sili ni ravno objektivna slika dogajanja in da je to, kako vidi to, česar ne vidi, le produkt njegovih notranjih napetosti, predsodkov, fantazij, omejenosti in tesnob. Ne, 112 ni le dirka s časom, temveč tudi moralni puzzle, v katerem krivda in nedolžnost dirkata tako s patriarhalno spolno politiko kot s Holmovim pretiranim vživetjem v vlogo odrešitelja, zato tudi ves tisti napeti telefonski pogovor zveni kot dolgo, nočno, mučno zasliševanje. Nič, prtljažnik belega kombija, iz katerega se javlja ženska, se prelevi v Solaris. Ko “sreča” žensko, zaprto v prtljažniku, sreča žensko, s katero bi preživel življenje.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Glavni vir dramatičnosti je v tem, da »manjka slika«. Ali v neujemanju med zvokom in sliko. To seveda nima nobene zveze z asinhonizmom, saj gre za to, da zvok oziroma glasovi (ženski in drugi) tako prikrivajo, kot razkrivajo to, kar se zunaj kadra, zunaj vidnega polja dogaja; zamujanje razkrivanja za prikrivanjem (to niti ni namerno) pa je lahko usodno.«
– Zdenko Vrdlovec, Dnevnik