zgodba
Na Portugalskem, v evropski državi v krizi, se filmski režiser odloči, da bo iz bedne realnosti, v katero je pogreznjen, zgradil izmišljene zgodbe. Ko pa v svojem delu ne uspe odkriti smisla, strahopetno pobegne in izziv naprti prelepi Šeherezadi. Ta bo potrebovala veliko poguma in zanosa, da ne bo kralja dolgočasila z zgodbami o nesrečni deželi. Ko druga za drugo minevajo noči, se nemir preveša v obup in nato v začaranost.
Portugalski auteur Miguel Gomes (Tabu) je z monumentalno trilogijo 1001 noč (Nemiren, Obupan, Začaran) po navdihu duha in strukture Šeherezadinih pripovedk stkal alegorično in aktualno politično tapiserijo sodobne Portugalske v primežu »politike zategovanja pasu«.
iz prve roke
»Po filmu Tabu sem razmišljal, da bi šel snemati v Mehiko. Nato pa se je Portugalska znašla v hudem primežu gospodarske krize in lahko sem videl, kako se družba spreminja. Zato sem si rekel: zdaj ne morem oditi, ostati moram tu in nekaj narediti. Ker sem filmar, sem se čutil dolžnega upodobiti trenutno dogajanje v moji deželi, v moji družbi. Nič drugega mi ni preostalo. Prvi del filma predstavlja začetek, zastavi načrt poskusa posneti dušo portugalske družbe v teku enega leta in hkrati ustvariti zgodbe, ki bi po svojem nadrealističnem pridihu spominjale na Tisoč in eno noč. Srečamo številne pripovedovalce, različne zgodbe, in film ves čas spreminja smer. Drugi del je bolj mračen, tu smo v peklu, film je najbolj nasilen, vsebuje manj zgodb in te so daljše. V tretjem delu se Šeherezada odzove na drugi del, znajde se v krizi.«
– Miguel Gomes, režiser in soscenarist
portret avtorja
Miguel Gomes (1972, Lizbona) je študiral na lizbonski Šoli za film in gledališče ter med letoma 1996 in 2004 delal kot filmski kritik pri različnih portugalskih medijih. Pozornost je pritegnil že s kratkimi filmi, ki so bili nagrajeni na številnih mednarodnih festivalih, pa tudi s svojim prvim celovečercem Obraz, kakršnega si zaslužiš (A Cara que Mereces, 2004). Leta 2008 je v sklopu canske sekcije Štirinajst dni režiserjev predstavil svoj drugi celovečerec Naš ljubi mesec avgust (Aquele Querido Mês de Agosto, 2008), ki je kasneje postal eden kritiških in festivalskih favoritov leta. Na rednem sporedu Kinodvora smo leta 2013 spremljali režiserjev tretji celovečerni film, magično-realistično in nostalgično povest o izgubljenem raju Tabu. Trilogijo 1001 noč pa smo si v sklopu Kralji in kraljice lahko ogledali na lanskoletnem festivalu Liffe.
kritike
»Monumentalen, pa vendar mil in lahkoten. /…/ do skrajnosti aktualen premislek o tem, kaj danes pomeni posneti političen film.«
– Dennis Lim, Film Comment
»Čeprav film predvajajo kot triptih treh ločenih delov /…/, resnično zaživi šele, ko ga dojamemo kot celoto. Tako je, kot bi tuhtal nad sestavljanko in brez uspeha iskal ravne dele roba, dokler je ne dokončaš in nenadoma ugotoviš, da jih ta sestavljanka pač nima. /…/ 1001 noč daleč presega svoje posamične dele. /…/ Gomes je ustvaril nekaj povsem unikatnega in naravnost izjemnega; protestni krik zoper sile, ki so zadušile ogenj njegove dežele, in ljubezensko pesem tistim, ki skušajo njen plamen znova zanetiti.«
– Ben Nicholson, CineVue
»Portugalska 1001 noč, fantazijski cinevérité, esejistična človeška komedija, monumentalni filmski dogodek, ki ga je ustvaril Miguel Gomes, je pravi kalejdoskop takšnih slik. Tu imate recimo gospoda Simãa, ki je pobil svojo družino (ženo, otroke, bližnje), tako da zdaj beži čez puščavo, osušeno, ogolelo, otrebljeno, puščobno pokrajino, popolno alegorijo shujšane, zategnjene, okleščene Portugalske, ki ji je Bruselj predpisal strogo varčevanje. Posledice so bile strašne. Ljudje so obtičali in izviseli, zapuščeni in odpuščeni, revni in izgubljeni – brez alternative. /…/ Miguel Gomes je pred tem posnel Tabu, film o tem, kako se je Portugalska iz mogočne kolonialistke prelevila v kolonijo, /…/ njegova 1001 noč – tridelni antiepski epos (Nemiren, Obupan, Začaran), portret svinčene dobe in protest proti njej – pa je film o varčevanju, ki ne varčuje: traja 6 ur. In četudi bi trajal osem let, ne bi mogel parafrazirati vseh krivic, ki jih je ustvarila politika varčevanja, to morilsko kladivo neokapitalizma.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Gomes z mešanico avtohtonega izročila in partizanskega besa, teatralične umetelnosti in novinarskega preiskovanja lastnoročno prerodi politični film.«
– Richard Brody, The New Yorker
»Kakorkoli že boste užili njegovih skoraj štiristo minut, sem prepričan, da boste očarani od prve do zadnje sekunde tega filma, polnega presežne duhovitosti in dobrosrčnosti.«
– Calum Marsh, The Village Voice
»Nadrealističen, omotičen, erotičen in še tisoč drugih reči.«
– David Ehrlich, Time Out New York
»Najbolj ambiciozen film letošnjega Cannesa.«
– Adam Cook, Indiewire