Kurja Polt 6: Freaks

Družbena deviantnost, psihopatija in biološke anomalije od nekdaj burijo domišljijo žanrskega filma. Njegove zgodbe naseljujejo blazneži, fanatiki, spake in nakaze, v najboljšem primeru čudaki. In tako smo čudaki za marsikoga tudi mi, ljubitelji žanrskega filma. Toda kar je za nekoga škart, je za drugega bogastvo, pravijo. In tudi stigmo lahko nosiš kot simbol pripadnosti. Za naslov letošnje retrospektive smo zato izbrali izraz, ki je pomensko dovolj razgiban, da združuje vse omenjene deviacije, deformacije in čudaštva, a je hkrati vrednostno dovolj fleksibilen, da poleg negativnega vendarle poseduje tudi pozitivni naboj. Ter ne nazadnje izraz, s katerim se v isti dih poklonimo še brezčasni kultni klasiki. Freaks! Beseda freak v svojih bolj ali manj slabšalnih in politično nekorektnih različicah lahko označuje spako; nato čudaka, ekscentrika; nazadnje navdušenca, obsedenca, fanatičnega privrženca – denimo žanrskega frika. V slastno ekscesnem duhu žanra, kulta in filmske eksploatacije smo vse to frikovstvo kajpak “privili do enajst”. Geografsko in žanrsko razgibana retrospektiva Freaks prinaša pestro in raznorodno druščino posebnežev, predvsem pa in kot vselej nekaj čistokrvnih kultnih klasik, prezrtih žanrskih biserov in še kakšnega nepogrešljivega odpadnika, ki strogo ne sodi v žanrski panteon, a je več kot dobrodošel v kurjepoltnem.

Kronološko prva in tista, ki letošnji retrospektivi podeljuje ime, je razvpita kultna klasika Toda Browninga Spake (Freaks, 1932). Browning je z osupljivo zasedbo resničnih cirkuških atrakcij ustvaril razjarjen bojni krik, neustrašno odo vsem izobčencem sveta in enega najbolj edinstvenih filmov v zgodovini Hollywooda. Nadrealistični genij povojnega italijanskega filma, anarhični nekonformist in mojster provokacije Marco Ferreri je v eni najbolj čudaških ljubezenskih zgodb na filmu, Ženska opica (La donna scimmia, 1964), v vlogo spake postavil priljubljeno Annie Girardot in škandaliziral občinstvo v Cannesu. Tako Browningov kot Ferrerijev film so producenti porezali. Kar so vzeli prvemu, se je izgubilo za vedno. Toda Žensko opico, uradni otvoritveni film letošnje edicije, bomo gledali v neokrnjeni režiserjevi različici. Mladi in prezgodaj ugasli up britanske žanrske kinematografije, Michael Reeves, bo s filmom Za krvnika ni milosti (Witchfinder General, 1968) naše frikovstvo prestavil v polje verskega fanatizma. Reevesov tretji in poslednji film, ki ga je snemal pri rosnih triindvajsetih, dokončal dve leti kasneje, nato pa še istega leta tragično preminil, velja za ultrakultno delo britanskega horrorja. Toda pod krinko ruralne gotske grozljivke, ki jemlje svoj navdih pri resnični zgodovinski osebnosti Matthewa Hopkinsa, samooklicanega lovca na čarovnice, se skriva sodobna obsodba tusvetnega zla, človeške sprevrženosti in oportunizma. V sočnem čarovniškem dvojčku bodo Hopkinsa izzvale tri afrofuturistične čarovnice, britanskega pa nigerijski upornik z razlogom, C. J. ‘Fiery’ Obasi, avtor kratkometražca Hello, Rain (2018). Ker nihče ni zmožen bolj razbrzdanega, ponorelega in prismuknjenega čudaštva kot eksploatacijski in še zlasti seksploatacijski film, v naši paradi filmskih frikov ne bo manjkala kraljica frikovskih likov: veličastna Dyanne Thorne v najbolj vedri in humorni inkarnaciji zloglasne Ilse, kot kratkohlačna Ilsa, čuvajka haremov naftnih šejkov (Ilsa, Harem Keeper of the Oil Sheiks, 1976). Z zvoki elektropopa in duhom osemdesetih prežeta Oboževalka (Der Fan, 1982) prinaša še en, toda čisto drugačen obraz fanatizma. Skriti biser zahodnonemške žanrske kinematografije vzame pod drobnogled bolestno romantično obsesijo najstnice, resnično smrtonosni amour fou, in ga slastno počasi, a z vso gotovostjo potencira do njegovega logičnega zaključka. Za krono retrospektivi še kronološko zadnji, toda prvi celovečerec španskega auteurja Agustíja Villaronge. Mračna in morasta alegorija fašizma Steklena kletka (Tras el cristal, 1986) ni le osupljiv in osupljivo transgresiven režijski prvenec, temveč brezprizivna filmska mojstrovina.

Častni gost letošnje edicije in avtor v fokusu sekcije poklon je maestro Sergio Martino. Kultni režiser italijanske žanrske kinematografije upravičeno slovi kot njen renesančni mož, mojster za vse. V dobrih štirih desetletjih filmske kariere je ustvaril enega najbolj pisanih opusov: od zgodnjih mondo šokumentarcev in špageti vesternov, prek zloglasnih kanibalskih avantur, postapokaliptičnih akcionerjev in znanstvene fantastike (Kiborg, Vendetta dal futuro, 1986), priljubljenih seksi komedij in političnih krimičev ali poliziottescov, do vrhovnega in najbolj kultnega žanra giallo. V zakladnico italijanskih giallov je na začetku zlatih sedemdesetih prispeval nekaj prestižnih ter tako rekoč šolskih primerkov, kot je pregrešna in zamotana zagonetka Tvoja pregreha je zaklenjena soba in le jaz imam ključ (Il tuo vizio è una stanza chiusa e solo io ne ho la chiave, 1972) s kraljicama gialla Anito Strindberg in režiserjevo muzo Edwige Fenech v glavnih vlogah. Nato je posnel Torzo (I corpi presentano tracce di violenza carnale, 1973), enega najbolj razuzdanih in razigranih – najbolj »freakish« – primerkov gialla, ki s svojo neverjetno premiso in grozljivo-komičnimi umori hkrati velja za prototipski slasher. Ultrakultni Torzo je kajpak tudi pièce de résistance našega poklona maestru Martinu.

Sodobno sekcijo in sam festival letos oklepata dva skrajno samosvoja protivojna epa. Kultni mojster japonske kinematografije, kleni nekonformist in gorečni pacifist Nobuhiko Obayashi se s sanjsko fantazmagorijo Cvet mladosti (Hanagatami, 2017) vrača k predvečeru napada na Pearl Harbor. Filipinski multitalent in enfant terrible Khavn De La Cruz pa se s hipnotičnim Balangiga: Tuleča divjina (Balangiga: Howling Wilderness, 2018) vrne k zgodovinskemu pokolu, ki ga je leta 1901 nad filipinskim prebivalstvom v Balangigi zagrešila ameriška vojska. Čeprav filma presegata žanrski okvir, pripadata tisti drzni, divji in drugačni filmski govorici ter etosu, ki mu je festival Kurja Polt posvečen. Kot filma proti vojni pa navsezadnje morata pripadati nam vsem. A tudi polnokrvnim žanrskim apetitom bo zadoščeno. Najprej s čudovito retro in na filmski trak posneto detektivko o umorih Nož v srce (Un couteau dans le coeur, 2018) Yanna Gonzaleza, pravo reinkarnacijo sedemdesetih let. Nato s še drugim najnovejšim filmom Khavna De La Cruza, politično nabito mešanico policijskega trilerja in filma ceste ter mračno obsodbo sistemske korupcije v Mondomanili, Bambusovi psi (Bamboo Dogs, 2018). In ker bosta z nami kar dva njegova filma, bomo tega »pankerskega šaljivca in uporniškega svečenika«, »filipinski odgovor na dansko Dogmo« in »Che Guevaro digitalne revolucije« pripeljali na festival iz daljne Manile! Pod naslovom This Is Not A Lost Film By Khavn pa bo uprizoril še poseben kino-koncert.

Ker festival Kurja Polt do žanrskega filma goji predano in radostno strast, je skrajni čas, da jo začne vzgajati od mladih nog. Z letošnjo edicijo tako uvajamo nov termin: nedeljsko popoldne v Kinodvoru bo čas za družinsko matinejo – za male, mlajše, mlade po srcu in vsesplošne nostalgike, ki se radi vračajo k svojim fantastičnim, fantazijskim in pustolovskim začetkom, h kultnim filmom naše in vaše mladosti. Ker se spodobi, da novi programski sklop inavguriramo z divje zabavno in vznemirljivo pustolovščino – in če že ne s pokom, vsaj z rjovenjem, bomo začeli … z Rjovenjem (Roar, 1981), otvoritvenim filmom lanske sezone in kurjepoltno različico Levjega kralja. Dobrodošli še enkrat v džungli! Tokrat v družbi mlajših, tistih, ki bodo brez dvoma navijali za leve.

V okviru razstave Čudne barve Gillesa Vranckxa bomo v Kinodvorovi Galeriji in kinotečni Dvorani Silvana Furlana med 1. in 22. aprilom na ogled postavili dela belgijskega vizualnega umetnika in še enega gosta letošnje edicije. V Bruslju delujoči mojster risbe in grafičnega oblikovanja pripada drobni in dragoceni peščici avtorjev, ki ohranjajo danes skorajda izginulo umetnost ročno ilustriranih filmskih plakatov in jo povzdigujejo v nove višave. Vranckxovi plakati za sodobne filme črpajo navdih iz horror ikonografije sedemdesetih in psihedeličnih šestdesetih, toda nauke starih mojstrov plakatne umetnosti avtor vešče spaja s sodobnimi formami ilustracije v prepoznaven lastni pečat. Njegova dela krasijo knjižne izdaje, DVD in LP ovitke vodilnih žanrskih založb, kot so Arrow Films, Cult Epics in Mondo Macabro. Izvirne filmske plakate ustvarja za filme kultnih in klasičnih avtorjev, od Hitchcocka, Buñuela, Leloucha in Wakamatsuja do Argenta, Cronenberga, Lyncha in Larraza. Najbolj prepoznavni in zdaj že ikonični pa so Vranckxovi plakati za filme neo-giallo dvojca Bruno Forzani in Hélène Cattet: Amer, Čudna barva solz tvojega telesa (L’étrange couleur des larmes de ton corps) in Naj trupla porjavijo (Laissez bronzer les cadavres).

Petkovo popoldne bo zopet potekalo v duhu resnega teoretskega razmisleka (in obilice smeha ob sočnih video klipih) tretje Konference kultnega filma: ta nastaja v sodelovanju z Univerzo Northumbria iz angleškega Newcastla, kjer je na delu pravi možganski trust kultnega in žanrskega filma. Dr. Steve Jones, dr. Jamie Sexton in dr. Alison Peirse bodo pod taktirko dr. Russa Hunterja tokrat preučili vidike čudaštva v kultnem filmu, podžanr slasherja in ženske avtorice žanrskih filmov. Kritiška delavnica Naježimo dlako, ostrimo pogled! bo pod okriljem in mentorstvom revije KINO! znova urila veščine pisanja o filmu. Svoji ustvarjalni žilici za bizarno, nadrealno in sila humorno pa bo v okviru delavnice Naredi si fanzin že tretjič dalo duška uredništvo festivalskega fanzina Pullum Cutis.

Ne bodite čudaki in obstranci. Pridružite se fanatičnim ljubiteljem drznega, divjega in drugačnega filma – bodite žanrski friki!

Maša Peče in Festival Kurja Polt

Produkcija: Društvo Kurja polt
Koprodukcija: Kinodvor, Slovenska kinoteka