V veliko čast mi je, da sem prisoten na 10. obletnici Kurje polti. Fantastičen podvig je že, če se festival obdrži več kot nekaj izdaj – nekateri se le eno –, da pa ustanoviš in uspešno vodiš tako dinamičen, inovativen in pomemben festival, je res redek in čudovit dosežek. Ekipi Kurje polti, ki jo vodi neustavljiva kraljica vsega žanrskega Maša Peče, gredo vse čestitke, da je v Ljubljani nastala in obstala tako sijajna prireditev. V zadnjih desetih letih nam je festival postregel z izjemno zanimivim, eklektičnim izborom filmov, poleg tega pa je dejstvo, da so velikani žanra – Christina Lindberg, Lamberto Bava, Fabrice du Weltz in mnogi drugi – hodili po ljubljanskih ulicah, sploh pa to, da si jih lahko videl posedati v kavarni Kinodvora, res nekaj čarobnega za mesto, ki sem ga vzljubil, kot bi bilo moje.
Upamo, da se nam boste lahko tudi tokrat pridružili na vsakoletni Konferenci kultnega filma. V veliko veselje nam je, da sta letos spet z nami dve akademski stalnici Kurje polti, dr. Alexia Kannas (RMIT, Melbourne) in dr. Steve Jones (Univerza Northumbria). Vem, da sta tako kot jaz počaščena, da sodelujeta na 10. obletnici festivala. Alexia bo v svojem predavanju raziskovala, kako je v 90. letih prišlo do na videz nenavadnega trka: industrijska glasba in navdušenje tega desetletja nad neo-noir filmom sta se nekako sprijela in ustvarila obilo zelo uspešne filmske glasbe. Steve pa bo obdelal načine uvajanja inovacij in sprememb v žanr grozljivke – na videz paradoksalno – z odvzemanjem in zgoščanjem tega, kar pričakujemo, da bomo videli, in ne z ustvarjanjem novih (in dozdevno »izvirnejših«) prvin.
Zelo se veselimo, da bomo Konferenco kultnega filma delili z vami, še bolj pa, da bomo skupaj proslavili 10. izdajo Kurje polti v pravem slovenskem slogu! Komaj čakamo.
– Dr. Russ Hunter
Dr. Russ Hunter je višji predavatelj filmskih in televizijskih študij na Univerzi Northumbria. V raziskovalnem delu se osredotoča na italijanski žanrski film, evropsko grozljivko in festivale žanrskega filma. O različnih vidikih italijanske in evropske žanrske kinematografije je objavil že vrsto člankov in monografij. Je sourednik zbornika Italian Horror Cinema (s Stefanom Baschiero, 2016). Prispevke je objavljal v številnih filmskih enciklopedijah in vodnikih, aktivno pa sodeluje tudi z vrsto evropskih žanrskih festivalov.
Padajoče spirale: neo-noir in pop industrijska filmska glasba 90. let
Dr. Alexia Kannas, Univerza RMIT (Melbourne, Avstralija)
Močno stilizirana najavna špica Kyla Cooperja za neo-noir Sedem Davida Fincherja je leta 1995 orala ledino. Vpliv njenih spraskanih površin in tipografske dekonstrukcije je bilo čutiti še desetletja dolgo, tako v filmu kot širše v grafičnem oblikovanju. Toda fizično kakovost podob te sekvence modulira remiks uspešnice Closer skupine Nine Inch Nails. Mehanski ritem ter ublaženo škripanje in cviljenje v pesmi napovedujejo nasilje, ki bo sledilo v pripovedi, hkrati pa umeščajo Sedem v kulturni moment, ko je industrijska glasba z vzponom »industrijskega popa« prodirala v mainstream. Glasba za neo-noir filme 90. let predstavlja ta prehod z obrobja v mainstream s skupinami kot NIN, Marilyn Manson, Ministry in Rammstein ter njihovo glasbo za kriminalke, kot so Stekli psi (Reservoir Dogs, Quentin Tarantino, 1992), Vran (The Crow, Alex Proyas, 1994) in Izgubljena cesta (Lost Highway, 1997) Davida Lyncha. Predavanje se posveča zlivanju industrijske glasbe in neo-noir filma v 90. letih ter raziskuje, kako se je ta simbioza izkazala za finančno smotrno in kako zvok popularne industrijske glasbe vpliva na strukture ustvarjanja pomena v neo-noir žanru.
Dr. Alexia Kannas je predavateljica filmskih študij na Univerzi RMIT v avstralskem Melbournu. V raziskovalnem delu se posveča vidikom kultnega filma, filmske igre, glasbe in zvoka ter filmskega prostora. Je avtorica monografij Deep Red (Columbia University Press/Wallflower, 2017) in Giallo!: Genre, Modernity and Detection in Italian Horror Cinema (State University of New York Press, 2020).
Odštevanje in zgoščanje v sodobni neodvisni grozljivki
Dr. Steve Jones, Univerza Northumbria (Newcastle, VB)
Da bi prepoznali, kateremu žanru neki film pripada, se gledalci zanašajo na žanrske konvencije. Slednje jim pomagajo predvideti in pravilno dekodirati avtorjevo namero in estetske izbire, da se lahko nanje ustrezno odzovejo. Toda v zadnjem času številni neodvisni režiserji grozljivk v žanr vnašajo igrive inovacije prav s tem, ko se poigravajo s konvencionalnimi pričakovanji. Za izhodišče vzamejo standardni zaplet grozljivke, nato pa odstranijo ali zgostijo na videz bistvene komponente. Tovrsten pristop je še posebej zanimiv, saj inovacijo navadno enačimo z dodajanjem in ne odvzemanjem ali odštevanjem. Za ilustracijo bosta predstavljena dva filma, ki uporabita isti tip standardnega zapleta grozljivke – najstnike med taborjenjem v gozdu nekdo postopoma mori –, a se na različen način poigrata s pričakovanji publike. Nisem prišel umret sem (I Didn’t Come Here to Die, 2010) se na primer znebi lika morilca, ki ga v takšni zgodbi najbolj pričakujemo. Sliši se absurdno, saj tak pristop odstrani na videz bistveno komponento podžanra (morilca), toda narativna struktura žanra ta pristop hkrati naturalizira: filmi, kot je Nisem prišel umret sem, med kopičenjem trupel postopoma »odštejejo« vse glavne igralce, v finalnem obračunu pa je običajno odstranjen še sam morilec. Drugačen princip odštevanja ilustrira film Tudi umor ljubi morilce (Murder Loves Killers Too, 2009), ki vzame za izhodišče podoben zaplet, toda domala vse umore stlači v prvo tretjino filma. Ko na ta način zgosti standardni zaplet, gledalci ne morejo več enostavno predvideti, kaj bo sledilo v nadaljevanju – zato se večina filma razvije kot presenečenje. Ko nadeneta novo preobleko arhetipskim narativnim strukturam žanra, ta dva filma pokažeta, da lahko grozljivke s še tako obrabljenimi zapleti porajajo nove perspektive.
Dr. Steve Jones je izredni profesor medijskih in filmskih študij na Univerzi Northumbria v britanskem Newcastlu. V raziskovalnem delu se osredotoča na vprašanja spolnosti, nasilja, etike in sebstva v žanrih grozljivke in pornografije. Je avtor monografije Torture Porn: Popular Horror after Saw (2013). Njegova najnovejša knjiga The Metamodern Slasher Film bo izšla konec letošnjega leta.