zgodba
Andrej ima zaradi neprimernega in nasilnega vedenja težave s starši, šolo, socialno delavko, policijo in sodnico. Ko pristane v vzgojnem zavodu, si svoje mesto izbori v manjši tolpi fantov, ki jo vodi Žele. Skupaj se zapletajo v objestne avanture, zaznamovane z nasiljem, kriminalnimi dejanji, zabavami, drogami in alkoholom. Pod mladostniško objestnostjo pa Andrej skrbno varuje svojo skrivnost. Nova prijateljstva v njem prvič vzbudijo občutke varnosti in sprejetosti. Vendar ti ne trajajo dolgo, saj se po spletu okoliščin znajde pred težkimi odločitvami in spoznanji.
iz prve roke
»Zaradi večletnega dela v vzgojnem zavodu za mladostnike mi je bilo od nekdaj skorajda samoumevno, da se bom te teme nekoč lotil tudi v filmu. /…/ V mislih sem imel surovo, neolepšano pripoved o mladostnikih v zavodih, ki ne bi delovala izumetničeno in spolirano ali kot teren za objokovanje in obsojanje. Nekakšen cinéma vérité, kjer bi slika večino časa govorila zase. /…/ Koncept filma sem razvijal okoli srečanja igranega z dokumentarnim. Navdih sem črpal tako iz neorealizma kot npr. iz zgodnjih filmov Nicolasa Windinga Refna, Larryja Clarka in najbolj iz filmov bratov Dardenne. /…/ Film ne govori (le) o vzgojnem zavodu. Andrejevo okolje je le ogledalo sveta, v katerem živi. Je prostor, kamor je odrinjen, sistem, ki ne deluje, ker je že zdavnaj zastarel in sodi na odpad zgodovine. Andrej živi v času, ki navidezno dopušča izoblikovanje kakršnekoli identitete in omogoča neomajno svobodo, a je za to treba plačati ceno. Kot pravi Željko: ‘Vse se plača.’ To je film o odraščanju in iskanju identitete v takšnem času in prostoru. O umeščanju posameznika v družbo, o njegovi pripadnosti. O izdaji. In ne le na osebni ravni, ampak predvsem na družbeni. Govori o času in prostoru, ki neizogibno razpada, ker v njem izginja tisto najbolj človeško. Najbolj tragično pa ostaja dejstvo, da se to dogaja na očeh vseh nas, a tega nihče ne opazi. /…/ Spuščamo se v svet totalne institucije, približka zaporu, kjer je svet spolnosti na splošno izjemno delikatno vprašanje. Zastavil sem si vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi se v taki strukturirani instituciji pojavil fant, ki je istospolno usmerjen. S kolegi iz zavodov smo se o tem pogovarjali in praviloma je bil odziv: ‘Oh, ne, to pa ne bi šlo.’ To bi bilo konec za zavod, konec za fanta, konec sveta! (Smeh.) Za leto 2018 se mi je to zdela norost, ki bi jo bilo pametno obelodaniti in se z njo soočiti.«
– Darko Štante
kritike
»Celovečerni prvenec Darka Štanteta – močan, čustven portret najstniškega angsta in krhke brsteče moškosti – je hkrati prvi celovečerec slovenskega režiserja, ki ga lahko gledamo na festivalu po skoraj desetih letih. Film, zgrajen na energičnem nastopu karizmatičnega novinca Mateja Zemljiča, na brezkompromisen način prikaže prvinske impulze adolescence in negotovost, ki se skriva zadaj. /…/ Film, ki ga je navdihnila režiserjeva lastna izkušnja vzgojitelja v vzgojni ustanovi, prežemata surova pristnost in silovita čustvenost, poganjata pa ga močna Zemljičeva igra in impresivna zasedba neprofesionalcev. Štantetov film nikoli ne zdrsne v klišeje, značilne za filme o težavnih mladostnikih, in namesto tega ponudi izvirno različico žanra. Njegova čustvena moč bo odmevala še dolgo po tistem, ko se bo odvila zaključna špica.«
– Dimitri Eipides, Mednarodni filmski festival v Torontu
»Posledice so neobičajna zgodba, postavljena v okolje, znano večini filmskega občinstva, toda s preobratom, ki na svež in izviren način odpira vprašanje moškosti; kako jo dojema družba in kako lahko v določenih okoliščinah mutira. Še več, film raziskuje nekatere temeljne probleme slovenske družbe, na primer miselnost, ki včasih združuje najslabšo plat srednjeevropske etikete z balkansko zaostalostjo /…/. Tisto, kar film resnično povzdigne na višjo raven, pa so nastopi mladih igralcev, posebno Zemljiča in Šturbeja. Igralca samozavestno upodobita lika, ki sta hkrati takoj prepoznavna, a z razvojem zgodbe tudi vse bolj izmuzljiva, njuna medsebojna kemija pa je prikazana na izjemno tankočuten način.«
– Vladan Petković, Cineuropa
»Osvežujoča homoerotična drama Darka Štanteta se upre znanim vzorcem najstniške kvirovske zgodbe in namesto tega postreže z nečim bolj svojevrstnim in zapeljivim.«
– Michael Blyth, Filmski festival v Londonu
»Enotna in trdna režija, v okviru katere nastaja zgodba, ki nas hkrati privlači in odbija, obenem navduši in potre, vsekakor pa do najmanjših podrobnosti razkrije kompleksno življenje mladine danes.«
– utemeljitev vesne za najboljšo režijo, Festival slovenskega filma
»Film se na iznajdljiv, vizualno svež in, predvsem zaradi izbranega konteksta ter doživete igre, prepričljiv način poigrava z razmerjem vzrokov in posledic v družbi, v kateri osnovne družinske celice razpadajo, sistem pa popolnoma odpove. V sekciji Odkritja filmskega festivala v Torontu, kjer je doživel svetovno premiero, je film vzbudil pozornost številnih prodajnih agentov in si že pridobil distribucijo za ZDA in Francijo. Tudi v Portorožu so ga toplo pričakali. Zanimanje je bilo tolikšno, da je bila projekcija razprodana, kar se na FSF redko zgodi.«
– Tina Lešničar, Delo
»Štante pelje Posledice suvereno, natančno in distancirano; pred gledalcem se razpre veristično, skorajda dokumentarno posnet svet testosterona, ki mu vladajo brutalnost, mačizem in čustvena otopelost. /…/ Ena izmed odlik tega psihološko pretanjenega filma, ki mu skupaj z Razrednim sovražnikom Roka Bička na področju mladostniške problematike v slovenski kinematografij po osamosvojitvi ni para, je, da ga Štante pripelje do konca brez kanca sentimentalnosti. Gledalca ne angažira z manipulacijo, mu ne razlaga in sugerira.«
– Ženja Leiler, Delo