Izhodišče so fotografije Stojana Kerblerja, poezija Franceta Forstneriča, režiserjevega dedka, in pripovedi Haložanov različnih generacij. Film je prejel vesno za najboljši dokumentarec na zadnjem festivalu v Portorožu.
portret avtorja
Vid Hajnšek, rojen leta 1991 v Mariboru, je svoj izraz našel v dokumentarnem filmu. Za magistrski film Konec je prejel priznanje Franceta Brenka, debitiral pa je s celovečernim dokumentarcem Alejandra, zgodbo o argentinski pisateljici slovenskih korenin Alejandri Laurencich, ki jo je posnel v sorežiji s Klemnom Brvarjem. Kot pomočnik režije je sodeloval pri Oroslanu Matjaža Ivanišina, kot igralec pa v filmu Igram, sem Miroslava Mandića.
iz prve roke
»Začelo se je s prebiranjem dedkove poezije po zelo dolgem času. Na Majskem vrhu je imel svojo ljubo počitniško hiško, z majhnim vrtom in vinogradom. Moji otroški spomini nanjo so polni rojstnodnevnih praznovanj, trgatev in gobarjenja po haloških gozdovih. Ko sem prebiral njegovo poezijo, sem imel občutek, da dedka spoznavam na novo, da dojemam Haloze skozi njegove oči. To ‘trdo, zbito zemlo’ in podobe iz otroštva, ki so ga tako zaznamovale, da jih je moral izpisati v svoji poeziji.
Vzporedno z branjem sem odkrival tudi fotografski opus Stojana Kerblerja. Njegove fotografije, podčrtane z dedkovimi verzi v mojih mislih, so me močno zaznamovale. Dojemal sem jih kot univerzalno, a hkrati zelo osebno zgodovino neke družbe, skupnosti. Počutil sem se dovolj angažiranega, da se lotim odkrivanja krajev, ki vzbujajo tako intenzivno ustvarjalnost.
Na poti snemanja tega ‘haloškega filma’ smo spoznavali izjemne ljudi, ki so bili pripravljeni z nami deliti delčke svojih življenj, spominov, upov, sanj, in nastala je pripoved, ki zrcali to pot srečevanja, zbliževanja in deljenja.«
– Vid Hajnšek
kritike
»Globokoumni verzi in vlak iz nezavedne črnine nas popeljejo na kontemplativno popotovanje h koreninam. Koreninam, iz katerih ‘v mojih sanjah rase vsako noč drevo’. Koreninam filmskega ustvarjalca Vida Hajnška, vnuka haloškega pesnika Franceta Forstneriča. /…/ In koreninam, ki jih nekje globoko v sebi kot potomci prvobitnega sožitja med človekom in naravo čutimo vsi. Če smo se le pripravljeni zagledati vase in v drugega. Največja vrednost filma je prav to, da nam nenehno odpira portale v nezavedno hrepenenje po vrnitvi k izgubljeni harmoniji. Skozi poezijo, fotografije, sočloveka, glasbo, običaje, detajle. Običaje, ki v sebi nosijo sled sobivanja. Poezijo, ki prenaša spomin na otroško veselje. Fotografije, ki trenutek prenesejo v večnost. Glasbo, ki igra z vetrom – zavijajočim med griči, poraslimi s trto in gozdovi. Sočloveka, ki s svojo pristnostjo vabi k srečanju. Detajle, ki pričajo o nekem drugačnem življenju.«
– Žiga Brdnik, Radio Slovenija
»Rad imam filme, ki me odpeljejo v druge kraje. Kraje v mojih mislih, v svetu, v zgodovini. Kraje, ki jih je vredno obiskati. Tak je na primer novi film slovenskega režiserja Vida Hajnška. /…/ Srečamo vaščane, večinoma starejše ljudi, ki govorijo o preteklosti, zlasti v povezavi s črno-belimi fotografijami, na katere jih je kot otroke ujel Stojan Kerbler – fotograf, ki je regijo dokumentiral v sedemdesetih letih. /…/ Njegove fotografije sodijo v humanističen cartier-bressonovski slog, v katerem je pred mnogimi leti beležil odločilne trenutke – in jih beleži še danes. Njegovo delo je čudovito: to je eden krajev, kamor me je film popeljal. K njemu. Drugi kraj, kamor me je odnesel, je bila poezija Franceta Forstneriča /…/. Pesnik je svojih delih /…/ obujal spomine na otroštvo, a ne v nostalgičnem smislu, pač pa z namenom, da bi – na zelo oseben in pronicljiv, pogosto temačen in visceralen, a vedno prevprašujoč način – osmislil zgodovino in kontinuiteto bivanja. Ne zelo drugače, kot je v svojih filmih počel Víctor Erice. Čeprav Forstneriča poznam le po drobcih in v prevodu, so me njegovo pisanje ter podobe, ki jih opisuje, navdušili. /…/ To so kraji, kamor me je popeljal ta film.«
– Nicholas Vroman, a page of madness
»Film odlikuje subtilna poetika, v kateri čas in dih zastaneta. Človek, pokrajina, živali, zgodovina, tradicija se zlijejo v eno – Haloze.«
– utemeljitev vesne za najboljši dokumentarec