zgodba
Severna Anglija, 2016. Stari hrast ni le zadnji delujoči pub v nekoč cvetoči rudarski skupnosti, temveč tudi edini javni prostor, kjer se ljudje lahko še srečujejo. Ko lastnik TJ Ballantyne v lokal povabi sirske begunce, ki jih je država nastanila v vasi, začnejo napetosti naraščati …
portret avtorja
Ken Loach (1936, Nuneaton) se je na Oxfordski univerzi, kjer je študiral pravo, prvič srečal z gledališkim delom. Filmsko pot je začel leta 1963 kot pomočnik režije pri BBC. O avtorjevi občutljivosti za pereča socialna vprašanja ter nagnjenosti k socialnemu realizmu in naturalističnemu slogu priča že prva iz serije televizijskih dram The Wednesday Play z naslovom Cathy Come Home (1966). Vpliv Loachevih del, ki so nastajala v okviru mreže BBC, je v umetniškem in družbenem pogledu neizmeren. Čeprav je mednarodni javnosti znan predvsem kot režiser celovečernih igranih filmov, pa se je Loach še nadaljnji dve desetletji vračal k televizijskemu delu. Leta 1967 je posnel svojo prvo filmsko produkcijo Poor Cow (1967), ki ji je dve leti zatem sledil s filmom Kes (1969). Odločilen preboj mu je prinesel celovečerec Sodrga (Riff-Raff, 1990), za katerega je prejel nagrado Evropske filmske akademije za najboljši film, uspeh, ki ga je pet let kasneje ponovil z Deželo in svobodo (Land and Freedom), Leta 2006 je za Veter, ki trese ječmen (The Wind That Shakes the Barley) prejel cansko zlato palmo. Na rednem sporedu Kinodvora smo si lahko ogledali filme Išče se Eric (Looking for Eric, 2009), Irska pot (Route Irish, 2010), Angelski delež (The Angels’ Share, 2012), Duh leta ’45 (The Spirit of ’45, 2013), Jimmyjev dom (Jimmy’s Hall, 2014), Jaz, Daniel Blake (I, Daniel Blake, 2016, zlata palma v Cannesu) in Medtem ko vas ni bilo (Sorry We Missed You, 2019).
Loachevi filmi so poželi številne lovorike najprestižnejših mednarodnih filmskih festivalov in domače nagrade BAFTA, leta 2009 pa je režiser prejel nagrado Evropske filmske akademije za življenjsko delo. Avtorjeva dela so čustveno neposredna, aktualna in angažirana. Kljub pretanjenemu čutu za socialno ter politično realnost pa je tisto, kar poganja kri po žilah Loachevih del, neuklonljiv človeški duh.
iz prve roke
»Na severovzhodu smo posneli dva filma o ljudeh, ki so obtičali v tisti zlomljeni družbi [Jaz, Daniel Blake in Medtem ko vas ni bilo]. Oba sta se neizogibno nesrečno končala. Toda spoznali smo številne močne, velikodušne ljudi, ki so se na mračne čase odzvali s pogumom in odločnostjo. Čutili smo, da moramo posneti tretji film, ki bi to odražal, hkrati pa ne bi podcenjeval stisk, s katerimi se ljudje soočajo, ali težav, ki so doletele območje v zadnjih desetletjih. Tam se je vsekakor skrivala še ena, daljša zgodba – samo najti smo jo morali. /…/ Paul je slišal, kaj se je zgodilo ob prvem prihodu sirskih družin, in pomislila sva, da je prav to zgodba, ki bi jo bilo treba povedati. Ampak najprej sva jo morala razumeti. Dve skupnosti, ki živita druga ob drugi. Obe imata resne probleme, toda ena od njiju se spopada s travmo pobega iz nepredstavljivo krute vojne, žalujoča za umrlimi in v velikem strahu za tiste, ki so ostali zadaj. /…/ Ali lahko ti dve skupnosti živita skupaj? Odgovori bodo različni … Kje lahko v teh temnih časih najdemo upanje? Vprašanje se je zdelo težko, toda s Paulom in Rebecco smo bili odločeni poiskati odgovor. /…/ Vas, kjer se dogaja film, je del širše skupnosti. Tamkajšnji ljudje so se dolgo upirali izkoriščanju in napadom. Najprej so se morali spopasti z izkoriščevalskimi lastniki rudnikov, kasneje pa s politiko Margaret Thatcher in nasilnim zaprtjem rudnikov. Njihovi boji so razkrili pomen solidarnosti in mednarodne podpore. Toda zaradi slabitve sindikatov so posamezniki ostali prepuščeni sami sebi. Postavljanje lastnih interesov pred druge, prepričanje, da ‘družba ne obstaja’, čaščenje podjetništva – to so bili premiki v zavesti, ki bi lahko prevladali nad starimi vrednotami. In vplivali na to, ali bodo sirske družine dobrodošle. Poslušala sva in opazovala, potem pa je Paul napisal scenarij.«
– Ken Loach
»Nekdanje rudarske vasi so nekaj edinstvenega. Na enem svojih prvih obiskov sem imel srečo, da sem spoznal duhovnika Johna Barrona. Srečal sem ga pred njegovo čudovito staro cerkvijo, ki stoji na vrhu vasi in gleda na hribe. Kasneje tistega dne ga je čakal pogreb. Mlada mati je otroka peljala v šolo, prišla domov in se obesila. Ta podoba in misel na njene zadnje dni sta me še dolgo preganjali; pa tudi Kena, ko sem mu povedal zgodbo. Starejša gospa, ki sem jo spoznal, mi je prav tako naštela imena mladih žensk, ki so si vzele življenje. Med sprehodi po vaseh se je bilo zelo zanimivo pogovarjati s starejšimi člani skupnosti, ki so bili nekoč rudarji ali pa so bili to njihovi bližnji. /…/ Ob poslušanju teh ljudi, polnih življenjske energije, ki so sodelovali v rudarski stavki leta 1984, sem začutil močan duh skupnosti, povezanost in politično jasnost, kar je bilo v nasprotju z brezupom številnih v današnjem času. /…/ Postalo je jasno, da mora ‘preteklost’ postati lik v našem filmu. /…/ Kaj če bi eno glavnih vlog odigral stari pub, ki se komaj ohranja pri življenju? Zadnji javni prostor, tesno povezan s preteklostjo, zdaj pa prizorišče sporov? Zdelo se nam je, da ima Stari hrast korenine, ki segajo v preteklost in bi nam lahko pomagale razvozlati številne konflikte in protislovja sedanjosti.«
– Paul Laverty
kritike
»[Loach] bi težko ponudil bolj ganljiv, aktualen in srdit labodji spev. /…/ Strasten poziv k boju proti zatonu narodovega sočutja.«
– Jonathan Romney, Screen Daily
»Pred tridesetimi leti so razgrajač Lars von Trier in člani Dogme 95 govorili o radikalnem minimalizmu. Niso se ga držali; Loach se ga je. Če je Stari hrast res njegov zadnji film (upam, da ne), se poslavlja z mogočnim izrazom vere v sočutje do zatiranih.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Film Stari hrast, ki bi prav lahko bil Loachev zadnji, ne premore nič manj ognja in besa kot njegov prvenec Poor Cow iz leta 1967. Pravzaprav se zdi, da Loach še nikoli ni bil tako jezen. Ne obtožuje namreč le politikov, temveč celo Britance same, ker se podrejajo vse bolj desničarskim in avtoritarnim režimom. /…/ Stari hrast nas ne poziva k sprijaznjenju z razlikami, temveč s sprejemanju podobnosti v svetu, ki ga razdvajajo bogati. Če je to Loacheva zapuščina, potem je odlična, in povzamemo jo lahko s tremi preprostimi besedami: moč, solidarnost, upor.«
– Damon Wise, Deadline
»Kot pravi eden izmed likov v filmu: ‘Jezik bratstva se v svetu nebrzdanega pohlepa širi kot požar.’ V Starem hrastu Ken Loach še zadnjič glasno pozove k bratstvu in solidarnosti. Stari borec že dolgo ni bil tako poln upanja.«
– Bilge Ebiri, Vulture
»/…/ v T.J.-evem boju proti sovraštvu, ki se poraja v njegovih sovaščanih, je težko spregledati Loachev redek primer avtoportreta. Morda bo nazadnje celo pritegnil Samuelu Beckettu – ‘Ne morem več nadaljevati, nadaljeval bom’ –, toda 87-letnemu veteranu bi po drugi strani težko zamerili, če bi se odločil upokojiti. Stari hrast sporoča, da nove priseljenske skupnosti nikakor ne škodujejo britanskemu narodu, nasprotno, ponujajo svežo kri za boj. To in samo to daje Loachu kanček upanja.«
– Michael Sicinski, In Review Online
»Ja, domačini in begunci – prikrajšani, pozabljeni ljudje – si delijo isto razredno usodo. Oboji so del istega hitro rastočega razreda. In ja, vprašanje je le, ali bodo to še pravi čas ugotovili ter se povezali in vso to jezo – ta svoj sveti revolucionarni potencial, originalni zaklad svoje radikalnosti, zimo svojega nezadovoljstva – angažirali za razredni upor proti finančnim in političnim elitam. Migranti in britanski proletariat bi morali biti eno – tako kot bi morali biti eno migranti in slovenski proletariat. ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Loach in scenarist Paul Laverty sta do potankosti preučila od številnih udarcev zlomljeno družbo nekdanjih rudarskih vasi in mest ter njihovo stisko le še dodatno osvetlila z begunskim problemom. Nihče si ne želi biti v tistem okolju in nihče si ne želi živeti skupaj, ampak morajo. /…/ Loach ne postavlja težav ene skupnosti nad drugo, ampak jih vzporeja. Kaže njihovo enakovrednost, medtem pa z zanj tako značilno presunljivostjo, skoraj mimogrede nastavi še ogledalo gledalcem v kinodvoranah. /…/ Stari hrast naj bi bil Loachev zadnji film in morda je prav zato nekoliko mehkejši, vedrejši, bolj optimističen. Ali pa je Stari hrast britanskega socializma, kakor so ga oklicali pri ljubljanskem Kinodvoru, nazadnje le našel ključ do boljšega, lepšega sveta. Skupnost.«
– Gaja Pöschl, Radio Slovenija
»Kaj nam govori Loach? Kaj nam govori dolgi niz njegovih filmov, v katerih počasi gradi večplastne zgodbe o socialnih in psiholoških stiskah slehernikov, ki so postale že tako obče sprejeto nujno zlo, da se o njih predvsem še molči? Govori nam, da je eden najbolj vztrajnih, tudi zunaj filma angažiranih, ki se nočejo sprijazniti s stanjem stvari. Govori nam o tem, da obstaja več vrst revščine, begunska je vidna, zahodna je prikrita, da med njima ni nujno zavezništva, ker so rasni predsodki lahko močnejši od socialne solidarnosti, pa tudi ta je znotraj iste, angleške skupnosti že raztrgana mreža. Govori nam o toleranci do nasilja, ki ga v filmu utelešajo rasistični izpadi in najstnika z agresivnimi psi, govori o razpadu družinskih in prijateljskih mrež, ki potisnejo ljudi v osamo. /…/ In če kaj, potem nam Loach sporoča, da je stvari mogoče obrniti na bolje, a se zna tudi to spet obrniti, uničiti, razdrobiti, zato je treba povezanost nenehno negovati. Ker je človek hkrati ujetnik in soustvarjalec konteksta, v katerem živi.«
– Tanja Lesničar Pučko, Dnevnik