zgodba
Da bi lahko odpotoval v Evropo in se ponovno združil z ljubeznijo svojega življenja, mlad sirski begunec privoli, da mu slavni in provokativni umetnik na hrbet tetovira podobo šengenske vize in ga tako spremeni v prestižno umetniško delo.
iz prve roke
»Zamisel za Moža, ki je prodal svojo kožo se mi je porodila leta 2012: v pariškem Louvru, kjer je imel retrospektivo belgijski umetnik Wim Delvoye /…/, sem videla delo Tim (2006–2008); na fotelju sedečega moškega z umetnikovo tetovažo na hrbtu. Nenavadna in transgresivna podoba me vse odtlej ni zapustila. /…/ V filmu se srečata dva svetova: svet sodobne umetnosti in svet beguncev: dva zaprta svetova, v katerih vladajo povsem različni zakoni. Na eni strani imamo elitistični svet, kjer je ključna beseda svoboda, na drugi strani pa svet preživetja, ki je pod vplivom aktualnih dogodkov in kjer življenje zaznamuje odsotnost izbire. Film s soočenjem dveh svetov ponuja razmislek o svobodi. Ko begunec Sam sreča umetnika Jeffreyja, mu ta reče: ‘Rodil si se na pravi strani sveta.’ /…/ Kljub vsem razpravam o enakosti in človekovih pravicah zaradi vse bolj zapletenih zgodovinskih in geopolitičnih okoliščin ljudi neizogibno delimo na dve vrsti: privilegirane in preklete. Film prikazuje faustovsko pogodbo med privilegiranim in prekletim. Ko Sam Ali v odsotnosti izbire privoli, da bo hrbet prodal hudiču, skozi neobičajna vrata vstopi v elitistično in hiperkodirano okolje sodobne umetnosti. Njegov na videz naivni in neizobraženi pogled nam ta svet pokaže iz drugačnega zornega kota, kot nam ga običajno ponuja kulturni establišment. Človeka, ki je ponosen in pokončen kot Sam, lahko dejstvo, da je postal predmet, spravi ob pamet. Razstavljajo ga, prodajajo ter porivajo sem in tja. Soočen z nenavadno usodo in v primežu srce parajočega notranjega konflikta si poskuša vrniti dostojanstvo in svobodo. /…/ V prvem odzivu na Moža, ki je prodal svojo kožo je bila beseda, ki sem jo kasneje še večkrat slišala: ‘nepričakovano’. Zame kot tunizijsko režiserko je bilo nenavadno, da o sodobni umetnosti in beguncih v Evropi pripovedujem skozi barvito vizualno alegorijo. A scenarist ali režiser mora znati razmišljati zunaj okvirov lastne identitete. Med pisanjem in režiranjem sem morala tudi sama postati sirski begunec, sodobni umetnik, mednarodno priznani galerist in mlado dekle, ujeto v past zakona. Ta drugačnost, ta želja po raziskovanju, mi je omogočila, da sem ustvarila nekaj nepričakovanega.«
– Kaouther Ben Hania
portret avtorice
Kaouther Ben Hania je diplomirala iz režije v Tuniziji, študij pa nadaljevala na pariški filmski šoli La Fémis in na Sorboni. Njen prejšnji film Lepotica in zveri (Aala Kaf Ifrit) je bil leta 2017 premierno prikazan v uradnem izboru canske sekcije Posebni pogled, kjer je prejel nagrado za najboljši zvok.
kritike
»Spretnost, s katero režiserka v koherentno celoto zmeša tako nepričakovane in različne sestavine – politične in osebne, moralne in trendovske –, je prav zares navdušujoča. /…/ Če vse skupaj ne bi bilo tako žalostno in zaskrbljujoče – tako v političnem kot v moralnem smislu –, bi bil lahko zadnji del filma huronsko smešen. V vsakem primeru pa si konca ne želite izvedeti vnaprej – ne morete si ga zamisliti, res si ga ne morete. Pred nami je torej nadvse izviren film drznih ustvarjalcev, umetnikov v majhni severnoafriški filmski industriji, ki nikoli ni pritegovala večje pozornosti. Toda Kaouther Ben Hania in njena ekipa so ustvarili nekaj resnično svežega in dinamičnega. Film kljub nezgrešljivo bližnjevzhodnemu značaju s svojimi premožnimi liki in prestižnimi prizorišči hkrati deluje zelo evropsko. O njegovih ustvarjalcih bi bilo nedvomno treba slišati več.«
– Todd McCarthy, Deadline
»Mož, ki je prodal svojo kožo je igriva, pronicljiva, včasih tematsko prenatrpana sestavljanka, pa tudi resnično divja pustolovščina. Od vznesene ljubezenske izpovedi na natrpanem vlaku preko prismojenega plesnega prizora v igralnici pa do številnih šal na račun snobizma v svetu umetnosti – film je poln nepozabnih trenutkov.«
– Sarah Ward, Screen Daily
»Če se v tem stoletju kakšni zgodbi resnično ni moč izogniti, je to zagotovo priseljevanje. Tema je ustvarila toliko novic, knjig, filmov in televizijskih oddaj, da bi človek moral imeti zares veliko domišljije, če bi jo hotel prikazati s svežega zornega kota. Prav zato me je tako presenetil in navdušil Mož, ki je prodal svojo kožo; smešen, ganljiv in neprizanesljiv film, ki je prejel nominacijo za oskarja v kategoriji najboljši mednarodni celovečerec. Tunizijska scenaristka in režiserka Kaouther Ben Hania je prepletla satiro in humano politično zavest ter ustvarila edinstveno pravljico o umetnosti, privilegijih, svobodi in identiteti.«
– John Powers, NPR
»Neusmiljeno oko režiserke navdušujoče razgali fetišizacijo bližnjevzhodne bolečine, hinavsko povezanost avantgarde z oblastjo ter težaven odnos evropske umetnosti do ustvarjanja podob in objektifikacije. Kaouther Ben Hania neustrašno in prostodušno odgovarja na arogantni pogled Zahoda ter namesto reciklirane zgodbe o žrtvah in travmah ponudi jedko satiro; ta evropsko komodifikacijo begunske krize slika kot svet samovšečnih zbirateljev in kritikov, ki si ne znajo predstavljati političnega udejstvovanja onkraj lastnega ustvarjalnega eksperimentiranja. V središču vsega tega je Sam, ki se z ironičnim kljubovanjem na vsakem koraku upira njihovemu nadzoru /…/. Zavestno zahodnjaško izkoriščanje Bližnjega vzhoda je bilo redko tako drzno prikazano – ali pa tako očarljivo zasmehovano.«
– Anahit Behrooz, The Skinny
»Film, ki se ukvarja z resnimi političnimi in družbenimi vprašanji, kot so stiske beguncev, narava umetnosti in izkoriščanja ter različni odtenki samosovraštva, pogosto prežema zlovešče in mračno vzdušje. Vendar pa se konča v presenetljivo lahkotnih tonih – in to nikakor ni nepomembno. Svet je poln dobrih umetniških filmov, ki nas brez potrebe trpinčijo, toda Mož, ki je prodal svojo kožo /…/ ni eden izmed njih.«
– Stephanie Zacharek, Time
»Mož, ki je prodal svojo kožo, satira o elitističnih in manipulativnih umetniških krogih ter kritika nečloveške brezbrižnosti do mednarodne begunske krize, domiselno preplete na videz nepovezani temi. /…/ Za zloveščim naslovom se skriva povsem dostopen (če ne celo malce preračunljiv) film o strastnem in iznajdljivem sirskem beguncu, ki je v težkih okoliščinah pripravljen iti do skrajnosti, da bi se ponovno združil z ljubeznijo svojega življenja.«
– Tomris Laffly, RogerEbert.com
»Mož, ki je prodal svojo kožo, tunizijska farsa, ki izgleda kot resnica Ostlundovega Kvadrata, je lucidna, cinična, humanitarna klofuta tako evropski politiki, ki od beguncev in migrantov pričakuje, da se bodo prostituirali, kot “sočutnim” liberalnim elitam, ki od beguncev in migrantov pričakujejo, da bodo s svojim trpljenjem legitimirali njihove “vzvišene” projekte – kot da begunci trpijo za njihov umetniški navdih. In kot da imajo sami ekskluzivno pravico do izkoriščanja tega trpljenja. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina