zgodba
Nova Anglija, 1970. Paul Hunham, zlovoljni in vsesplošno osovraženi profesor antične zgodovine, je med božičnimi počitnicami prisiljen ostati v kampusu, da bi nadzoroval dijake, ki za praznike ne gredo domov.
daljša vsebina
Paul Hunham je strog in vsesplošno osovražen profesor antične zgodovine v elitnem internatu v Novi Angliji. Med božičnimi počitnicami je prisiljen ostati v kampusu, da bi nadzoroval dijake, ki v času praznikov ne morejo domov. V pestri družbi fantje razočaranje in jezo sproščajo drug na drugem, složni so le, ko se povežejo proti profesorju. Premožni oče enega od njih tudi tokrat reši situacijo, tako da večino dečkov odpelje na počitnice. Ostanejo le profesor Hunham, 15-letni Angus, pameten, a zagrenjen mladenič, ki nima kam zaradi težav doma, ter glavna kuharica šole, ki žaluje za sinom edincem. Ta nenavadna trojica je zdaj prepuščena sama sebi v prazni šoli.
iz prve roke
»Sem velik ljubitelj kinematografije sedemdesetih let. Hotel sem posneti film, ki bi se približal mojemu občutku, ko gledam dober film iz zgodnjih sedemdesetih. /…/ To so bile dobro napisane, človeške, zanimive, večplastne, vznemirjujoče zgodbe – in če so imele sentimentalen učinek, je bil ta zaslužen, ne vsiljen. /…/ V nekem smislu se že vso svojo kariero trudim snemati filme iz sedemdesetih let, tokrat pa sem hotel narediti korak naprej in ustvariti iluzijo, da je bil film dejansko posnet takrat. /…/ Ogledali smo si Ashbyjeve filme Poslednja naloga, The Landlord, Harold in Maude ter Bogdanovichev Papirnati mesec; da bi začutili njihov ritem, pozornost do podrobnosti, teksturo fotografije in scenografijo. /…/ [S Paulom Giamattijem] imava podobno senzibilnost in se instinktivno strinjava, kakšen film snemava. To sem začutil že pred dvajsetimi leti pri Stranpoteh in to sem začutil tudi tokrat. Zame kot režiserja je popoln nosilec tona. Komične prizore zna odigrati na dramatičen način, dramatične pa z močnim komičnim nabojem. In če bi filme snemal dovolj hitro, da bi lahko imel igralca, ki bi bil moj alter ego, bi bil to on.«
– Alexander Payne
portret avtorja
Alexander Payne se je rodil leta 1961 v Nebraski kot potomec grških priseljencev. Po študiju zgodovine in španske literature na Univerzi Stanford je magistriral iz filmske režije na univerzi UCLA. Leta 1996 je posnel svoj prvi celovečerec, provokativni prispevek k ameriški debati o splavu Državljanka Ruth (Citizen Ruth), tri leta pozneje pa Volitve (Election, 1999), srednješolsko politično satiro, prirejeno po istoimenskem romanu Toma Perrotte. Film je navdušil kritike, režiserju pa prinesel sloves enega najbolj pronicljivih satirikov v sodobnem filmu. Leta 2002 je bila v tekmovalnem sporedu festivala v Cannesu premierno predvajana njegova komična drama po romanu Louisa Begleyja Gospod Schmidt (About Schmidt), kasneje nagrajena z zlatim globusom za najboljši scenarij. Oba Paynova naslednja filma, Stranpota (Sideways, 2004) in Potomci (The Descendants, 2011), sta prejela oskarja za najboljši prirejeni scenarij ter poleg drugih tudi nominaciji za najboljši film in najboljšega režiserja. Sledil je film Nebraska (2013), ki je Bruceu Dernu prinesel nagrado za najboljšega igralca v Cannesu, nominiran pa je bil za šest oskarjev, tudi za najboljši film. V Kinodvoru smo si nazadnje lahko ogledali Krčenje (Downsizing, 2017) z Mattom Damonom v glavni vlogi. Bartonova akademija je režiserjev osmi celovečerec in po Stranpoteh njegov drugi film s Paulom Giamattijem.
kritike
»Najnovejši film Alexandra Payna, zavestna evokacija srednjeproračunskega Hollywooda zgodnjih sedemdesetih let, se zlahka kosa z deli, ki so navdihnila njegovo estetiko. /…/ Kakršni koli nevarnosti, da bi zašel v klišejsko podajanje življenjskih lekcij, se Payne brez težav izogne s toplino in humorjem, s katerima obravnava svoje like, ter z domiselnimi, a nikoli prisiljenimi situacijami, ki jih s [scenaristom] Hemingsonom ustvarjata zanje. Vrhunec dogajanja /…/ tako postane ne le globoko ganljiv, temveč tudi docela prepričljiv. Giamattijev nastop je celo boljši od tistega v Stranpoteh. /…/ V karieri, v kateri ne manjka izjemnih dosežkov, bi se lahko nostalgična, zabavna, ganljiva in navdihujoča Bartonova akademija izkazala za režiserjev najboljši in najbolj prevzemajoč film.«
– Philip Kemp, Najboljši filmi leta 2023, Sight and Sound
»V Bartonovi akademiji ne manjka presenečenj, vendar ta izvirajo iz likov, ne iz zgodbe – iz načina, kako vsak od treh glavnih junakov razkrije nove globine in zamaje pričakovanja. /…/ Morda jim življenje res ni bilo naklonjeno, toda pričujoči film je do njih velikodušen, ne da bi bil pri tem sentimentalen. /…/ Paul Giamatti ni nikoli boljši kot v filmih Alexandra Payna.«
– Alison Willmore, Vulture
»Paul Giamatti – igralec, ki ga ni mogoče primerjati z nobenim drugim v zgodovini človeštva, v nobenem mediju /…/. Eden Paynovih najboljših filmov.«
– Bilge Ebiri, Najboljši filmi leta 2023, Vulture
»Bartonova akademija je elegantna in filmična, hkrati pa ostaja zakoreninjena v zapleteni in pogosto nelagodni resničnosti človeškega vedênja; kombinacija, ki je žal ne vidimo več tako pogosto, kot bi jo morali. Film je postavljen v sedemdeseta in oblikovan, kot bi bil dejansko posnet v tistem obdobju; času, ko sta zgoraj omenjeni lastnosti pogosteje hodili z roko v roki. Zaznamujejo ga tri doživeto odigrane vloge, ki bi lahko nastale tudi v tistem času: /…/ liki so tako dobro zasnovani in realizirani, da lahko začutimo njihova življenja pred in po filmu; živijo naprej, ne glede na to, ali jih vidimo ali ne. /…/ Film nas navda z občutkom topline, ki nas greje še toliko dlje, ker vemo, kako mrzel lahko postane svet.«
– Benjamin Lee, Najboljši ameriški filmi leta 2023, The Guardian
»Zaplet, ki bi zlahka deloval šablonsko /…/, namesto tega navduši na vseh ravneh. Film se začne kot melanholična značajska študija, prepričljivo preide v buddy komedijo, nato pa zavije v temačnejše čustvene vode ter se zaključi z grenko-sladkim pridihom melanholije. /…/ Kot da bi sedela v enem od zakajenih minipleksov iz mojih najzgodnejših filmskih spominov. /…/ Eden Paynovih najboljših.«
– Dana Stevens, Najboljši filmi leta 2023, Slate
»Potem ko vam bo Bartonova akademija v spomin priklicala Društvo mrtvih pesnikov ali pa določene filme iz sedemdesetih, na primer The Paper Chase, se bo morda tudi vam zazdelo, da ste videli na glavo obrnjeni Rushmore Wesa Andersona /…/. To je Paynov prvi film, ki se dogaja v preteklosti. /…/ Vendar se ne zdi, da bi obtičal v njej. Payne nas ne zaklene ven, ampak nam dovoli vstopiti, podobno kot – domnevam – med šolskim letom počne Paul Hunham, ko obuja k življenju starodavne civilizacije.«
– Wesley Morris, The New York Times
»Hollywood že dolgo pripoveduje zgodbe o ‘improviziranih družinah, ki se nečesa naučijo’, toda zakaj potem Bartonova akademija deluje tako sveže? Verjetno zato, ker je minilo že toliko časa, odkar je katera teh zgodb delovala tako resnično. /…/ Bartonova akademija je dosledno inteligenten in zabaven film o ljudeh, podobnih tistim, ki jih poznamo; zanje ni težko navijati. Največji dosežek filma ni v tem, kako zlahka se bomo prepoznali v Paulu, Angusu ali Mary, pač pa v tem, da bomo kanček sebe našli v vseh treh.«
– Brian Tallerico, RogerEbert.com
»Čas je, da se Hunham, Angus in Mary spoznajo – in čakajo jih šoki, drame, trilerji. Vsi imajo svoje mučne skrivnosti, svoje travme, svoje neuspehe, toda Bartonova akademija mučnih skrivnosti, travm in neuspehov ne prikazuje kot nekaj, kar terja odrešitev, ampak odrešitev vidi v njih samih – v mučnih skrivnostih, travmah in neuspehih. Bartonova akademija slavi transformativni, revolucionarni potencial mučnih skrivnosti, travm in neuspehov, pa tudi strahu, da boš odrasel v svojega očeta ali svojo mater. Hunham, Angus in Mary se odpeljejo v Boston, kjer si Hunham in Angus ogledata Pennovega Malega velikega moža, enega izmed ključnih filmov sedemdesetih. Alexander Payne, fen kinematografije sedemdesetih, pravi, da je hotel posneti film iz sedemdesetih. In v tem je čudovito uspel – Bartonova akademija, dejansko »rimejk« Pagnolovega filma Merlusse (1935), je eden izmed največjih filmov sedemdesetih, saj ima njihovo senzibilnost, njihov ton, njihove labirintne emocije, njihovo zrno, njihovo estetiko, njihove trope, njihovo vizualno paleto, njihovo melanholijo, njihovo ambicijo, njihove oči ter njihovo obsedenost z neprilagojenci, izgubljenci, izkoreninjenci in drugimi ostanki dneva. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Še posebej se Payne z vizualno podobo filma, z zasedbo manj znanih igralcev in njihovim odličnim vodenjem, uporabo realnih lokacij in z drugimi elementi, naslanja na danes malce spregledanega Hala Ashbya/…/. Bartonova akademija je sicer tudi film, v katerem je do meje klišejev vse na svojem mestu in ga ni težko imeti rad. Gre za zelo klasično pripoved o gnostičnem spoznavanju samega sebe, pa tudi o poti preobrazbe v smislu ugledati človeka v drugem, namesto izvrševanja nekih vlog in funkcij.«
– Gorazd Trušnovec, RA Slovenija
»Prav v tovrstnih niansah se tako prikaže večplastnost filma, ki na površju morda deluje kot že videna in poznana božična zgodba o trdosrčnem profesorju, ki pod prisilo prazničnega vzdušja reflektira svojo preteklost, sedanjost in prihodnost, dokler se do svojih študentov dokončno ne omehča in postane človeški. A pod to preprosto premiso se skriva predvsem tudi topel in duhovit preplet kompleksnih vprašanj o duševnem zdravju, osamljenosti, krivicah, družbenih privilegijih, neenakosti ter razredni razslojenosti. Pa tudi o varljivosti prvih vtisov in dejstvu, da lahko družinske vezi včasih spletemo na naj bolj nepričakovanih mestih. /…/ Bartonova akademija je v celoti prežeta z nostalgijo in ljubeznijo do zgodovine filma, ki se ji poklanja na vsakem koraku: s teksturo fotografije, dinamičnim zumiranjem, monozvokom, izborom glasbe in ritmom dialogov, v katerih kaj hitro razberemo vplive filmov Hala Ashbyja, Petra Bogdanovicha in drugih. Ob ogledu tako malodane pozabimo, da gledamo sodoben, digitalno posnet film, ki pa nam kljub umeščenosti v preteklost podaja še kako relevantno sporočilo: bodimo nežni in razumevajoči drug z drugim ter prenehajmo poganjati kolesje sveta, v katerem lahko prosperirajo le bogati brezsrčni kreteni.
– Veronika Zakonjšek, Dnevnik