zgodba
Na estonskem podeželju se v dimni savni ob jezeru sredi gozdiča v teku leta srečuje skupina žensk. Skupaj se potijo, kopajo in si pripovedujejo o življenju, o lepih, smešnih, bolečih in travmatičnih izkušnjah. S pomočjo starodavnega obredja in občutka skupnosti iz svojih teles izpirajo bolečino, strah in sram.
iz prve roke
»Sestre v savni so poklon transformativni moči tradicije dimne savne. Oda svetemu prostoru, v katerem so rojevale, umivale mrtve in zdravile žive neštete generacije žensk. /…/ Film je bil zame raziskava estetike, forme in tehničnega pristopa, s katerim bi ujela esenco te starodavne tradicije in hkrati krepila občutek ženske solidarnosti in opolnomočenja. /…/ Kamero sem namerno usmerila na telesa in ne na obraze žensk, da bi se gledalci lahko povezali s skupno človeškostjo in ranljivostjo ter presegli meje posameznih identitet. Ta izbira zrcali temno, varno in transformativno naravo same dimne savne, kjer telesa postanejo pokrajine spomina in kjer prevlada kolektivna izkušnja. /…/ Kot režiserka sem želela ustvariti varen in inkluziven prostor, v katerem bi ženske lahko delile svoje zgodbe. Hotela sem zamajati tradicionalne norme družbe, kjer so teme kot spolno nasilje in neozdravljiva bolezen pogosto utišane ali potisnjene v senco. Z osvetlitvijo teh tem sem hotela porušiti zidove in spodbuditi odkrit pogovor.«
– Anna Hints
kritike
»V leseni savni ob jezeru sredi prelepega gozdička /…/ se med minevanjem letnih časov občasno zbere skupina žensk, da bi se skupaj potile, delile skrivnosti in zdravile druga drugo z vročino, pogovori in starodavnimi rituali savne. Gre za tako specifično prakso estonske etnične skupnosti Võru, da se uvršča na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine – kakor kubanski rum in turška kava /…/. To se zdi še kako primerno, saj je drobni, dimni, parni čudež tega filma prav tem, da ustvari nekaj nesnovnega in liričnega iz povsem elementarnih sestavin: ognja, lesa, vode in obilice golih ženskih teles. /…/ Toda glavni vzrok, da je film nesnovno večji od vsote svojih delov, je občutek skupnosti, ki ga ustvari, za kar so zaslužne ženske same. Čeprav delijo z nami tako intimno osebne, včasih pretresljive zgodbe, jih ne spoznamo kot posameznic. Namesto tega njihovo pridušeno kramljanje kot v zboru izpoveduje izkušnjo sodobne ženskosti.«
– Jessica Kiang, Variety