Asako I & II Netemo sametemo

»Ne poznam ljubezenskega romana, ki bi bolj prepričljivo kot Netemo sametemo opisoval ljubezen kot skrivnostno silo, podobno čarovniji ali prekletstvu. /…/ Časovni razpon filma je skoraj deset let in zdelo se mi je logično, da vključim dogodke, kakršen je veliki potres. Mislim, da je to za film, v katerem se mešata vsakdanje in izjemno, pravzaprav bistveno. Rutino, ki jo živimo danes, lahko imenujemo post-katastrofalna ‘vsakdanjost’. Katastrofa je osvetlila osnovno resnico: ‘današnji dan je popolnoma drugačen od včerajšnjega’. Po vsej logiki bi morali zaradi tega izgubiti občutek za ‘vsakdanjost’. A japonska družba kot celota je trmasto vztrajala pri fikciji, da se ‘rutina’ nadaljuje kot običajno, da je ‘včerajšnji dan bolj ali manj enak današnjemu in da bo tudi jutrišnji po vsej verjetnosti tak, kakršen je bil današnji’. Nedvomno je tako zato, ker nihče ne bi prenesel življenja brez ‘vsakdanjosti’. Poleg tega med ‘običajnim’ in ‘izjemnim’ ne moremo potegniti jasne ločnice. Ljudje se sprašujejo, ali lahko živijo, ne da bi vedeli, kaj jih čaka jutri. Ljubimca v filmu živita ravno to vprašanje.«
– Ryusuke Hamaguchi