zgodba
V mestu Novi Rim, ki mu grozi propad, se razvname spor med vizionarskim umetnikom Cezarjem Katilino in konservativnim županom Franklynom Cicerom. Prvi sanja o utopični prihodnosti, drugi pa vztraja pri nazadnjaškem statusu quo, ki vzdržuje pohlep, osebne interese in strankarsko vojno. Med njiju je razpeta Julia Cicero, županova hči, katere ljubezen do Cezarja je zamajala njeno lojalnost do očeta.
iz prve roke
»Seme za film je bilo zasejano, ko sem si kot otrok ogledal Bodoče čase (Things to Come), posnete po knjigi H. G. Wellsa. Ta Kordova klasika iz tridesetih let, ki govori o gradnji prihodnosti, me je spremljala vse življenje: najprej kot dečka, navdušenega za znanost, pozneje pa kot filmskega ustvarjalca.
S scenarijem se v resnici nisem ukvarjal štirideset let, kot pogosto vidim zapisano, temveč sem le zbiral zapiske in izrezke, ki so se mi zdeli zanimivi za kakšen prihodnji projekt /…/. Poleg tega sem po številnih filmih, ki sem jih posnel o različnih temah in v različnih slogih, upal, da bom pozneje v življenju bolje razumel, kakšen je moj osebni slog. /…/
Nazadnje sem se po dolgem premisleku odločil za idejo rimskega epa, nato pa rimskega epa, postavljenega v sodobno Ameriko. Scenarij sem tako zares začel pisati šele pred kakšnimi dvajsetimi leti. /…/ Raziskal sem več možnosti, nato pa me je pritegnil dogodek, znan kot Katilinova zarota /…/.
Pomislil sem, da bi Katilinovo zaroto, kot jo je opisal zgodovinar Salustij, umestil v sodobno Ameriko, tako kot sem Srce teme Josepha Conrada v Apokalipsi danes postavil v vietnamsko vojno. Začel sem z jedrom zgodbe: zlobni patricij Katilina pripravlja državni udar, vendar mu načrte prepreči konzul Cicero. Po predlogu [zgodovinarke] Mary Beard sem Katilino preimenoval v Cezarja: mladi Julij Cezar je bil namreč v Svetonijevi različici zgodbe Katilini zelo blizu, poleg tega pa bi bilo ime Cezar občinstvu bolj domače kot Sergij, kakor je bilo Katilini v resnici ime. Spraševal sem se, ali je običajna predstava o Katilini kot ‘zlobnem’ in Ciceru kot ‘dobrem’ sploh pravilna. V zgodovinskih virih preberemo, da je bil Katilina poražen in ubit, Cicero pa je preživel. Ker pa zgodbo vedno pripoveduje preživeli, sem pomislil: kaj pa če je bila Katilinova zamisel za novo družbo /…/ v resnici ‘vizionarska’ in ‘dobra’, Cicero pa je bil ‘reakcionaren’ in ‘slab’?
Moja zgodba bi se dogajala v nekoliko stiliziranem New Yorku, prikazanem kot svetovno središče moči. Cicero bi bil župan v času velikih finančnih pretresov, kakršna je bila finančna kriza pod nekdanjim županom Dinkinsom, Cezar pa gradbeni mojster, veliki arhitekt, oblikovalec in znanstvenik, ki bi združeval lastnosti Roberta Mosesa, opisanega v sijajni biografiji The Power Broker, ter arhitektov, kot so Frank Lloyd Wright, Raymond Loewy, Norman Bel Geddes in Walter Gropius. /…/
Megalopolisa ne bi mogel ustvariti, če ne bi stal na ramenih G. B. Shawa, Voltaira, Rousseauja, Benthama, Milla, Dickensa, Emersona, Thoreauja, Fullerja, Fourniera, Morrisa, Carlyla, Ruskina, Butlerja, Wellsa, Evripida, Thomasa Mora, Molièra, Pirandella, Shakespeara, Beaumarchaisa, Swifta, Kubricka, Murnaua, Goetheja, Platona, Ajshila, Spinoze, Durrella, Ibsena, Abela Gancea, Fellinija, Viscontija, Bergmana, Bergsona, Hesseja, Hitchcocka, Kurosawe, Cao Xueqina, Mizoguchija, Tolstoja, McCullougha, Mojzesa in prerokov. /…/
Moj prvi cilj je vedno posneti film z vsem svojim srcem, zato sem vedel, da bo Megalopolis govoril o ljubezni in zvestobi na vseh področjih človeškega življenja. /…/ V Megalopolisu se ljubezen izrazi v skoraj kristalni kompleksnosti. Naš planet je v nevarnosti, naša človeška družina skoraj v procesu samomora – nato pa film postane zelo optimističen, poln vere v človeka in njegovo sposobnost, da reši vsako težavo, ki mu pride na pot. /…/
Kot vrsta imamo vsi istega prednika, vsi smo ena družina. Oživimo to vez in poskusimo svet spremeniti v nekaj, kar se približa naši predstavi o raju. /…/
Moje sanje so, da bi Megalopolis postal eden tistih filmov, ki si jih ljudje ogledajo vsak silvestrski večer. Želim si, da po ogledu ne bi razpravljali o novih dietah ali opuščanju kajenja, ampak o preprostem vprašanju: ali je družba, v kateri živimo, edina možna?«
– Francis Ford Coppola
kritike
»Ne menite se za sovražne kritike – to je kalejdoskopska, navdušujoča, wellesovska vizija velikega starega mojstra, ki nima česa izgubiti. /…/ Beseda ‘opus’ se zdi kot ustvarjena za film, kakršen je nori spektakel Francisa Forda Coppole. To je resnično redka ptica, saj gre za umetniško delo, ki dejansko počne, kar pridiga; poklon nebrzdani ustvarjalnosti in daljnovidnosti, ki ponudi eksploziven spoj rokodelskega neoklasicizma, medtem ko se prebija skozi bombastičen scenarij, ki se veselo izmika vsakršni logiki ali koherenci. /…/ To je film moža, ki je posnel Botra. In to je film moža, ki je posnel Drakulo. To je tudi film moža, ki je posnel Iz srca (One From the Heart). In je to vsekakor film moža, ki je posnel Twixt. Na makro ravni ne bi smeli biti presenečeni, ko odkrijemo, za kakšno delo gre, toda na mikro ravni v njem mrgoli podob in idej, ki so resnično presenetljive in nove. Pa tudi zelo čudne. Celo čustveni register filma se zdi na povsem drugačni lestvici od običajne. Humor je drugačen. Nasilje je drugačno. Žalost je drugačna. Gre za razširitev resničnosti, ne za njen odsev. Megalopolis je delo visoke transgresije in estetskega prisvajanja, skok v svet možnosti na drugi strani zrcala.«
– David Jenkins, Little White Lies
»Francis Ford Coppola stlači petinosemdeset let umetniškega čaščenja in romantične ljubezni v staromoden, prekipevajoč in nadvse iskren manifest o vlogi umetnika ob koncu imperija.«
– David Ehrlich, IndieWire
»Megalopolis je čista norost. /…/ V njem ni ničesar, kar bi spominjalo na ‘normalen’ film. /…/ Kljub vsej ljubezni do znanosti in razuma gre za miazmo magije, melodrame, sentimentalnosti in politike gangsterskega filma. /…/ Coppola z vsakim novim projektom zelo zavestno stopa čez rob. Nekoč je priznal, da se mu je med snemanjem Apokalipse danes začelo mešati. Kot sem zapisal nekje drugje, sem imel sam občutek, da je znorel pri Drakuli – delu, ki ga danes štejem za mojstrovino. Človek, ki je postavil na kocko ves svoj studio za film Iz srca – čudoviti, prismojeni, nepozabni, komercialno mrtvorojeni Iz srca –, gotovo ni mogel biti čisto pri sebi. No, zdaj je šel spet čez mejo in morda celo presegel samega sebe. Megalopolis bi lahko bila najbolj nora stvar, kar sem jih kdaj videl. Lagal bi, če bi rekel, da nisem užival v vsaki njegovi utrgani sekundi.«
– Bilge Ebiri, Vulture
»Tema Megalopolisa /…/ je čas. Začne se s podobo velike mestne ure in Coppola nas večkrat spomni na neusmiljeni tek časa. Toda že v sami naravi tega brezkompromisnega, trmasto nelogičnega in očarljivo optimističnega filma je, da postavi pod vprašaj naše razumevanje časa kot omejenega vira. Gre za fantazijo o tem, kako bi nam lahko kot ljudem – oblikovalcem, graditeljem, izumiteljem, umetnikom – uspelo preslepiti čas in ustvariti utopijo, ki bi kljubovala naravnemu drsenju proti entropiji. /…/ Tisto, zaradi česar je Megalopolis tako ganljiv in kar daje smisel tudi njegovim najbolj nenavadnim ekscesom, je stopnja, do katere se je razvil v alegorijo o lastnem nastajanju. Coppola se zavzame za lepo in nepraktično, ne le kot načelo urbanističnega oblikovanja ali smiselnega življenja, temveč kot silo, ki poganja filmsko umetnost samo. Z Megalopolisom se režiser morda res približuje koncu svoje dolge in burne kariere, a že samo dejstvo, da film obstaja – z vso svojo dih jemajočo in včasih živce parajočo čudaškostjo –, se zdi kot izraz upanja.«
– Justin Chang, The New Yorker
»Megalopolis deluje kot poslednja izpoved, kot povzetek življenjskih sanj. In kaj je film drugega kot platno za sanjače? Ni pomembno, ali bo Megalopolis zaslužil milijardo dolarjev ali nič. Dokler bodo na svetu ljudje, željni filmov, ki dejansko govorijo o nečem (morda celo o preteklih šest tisoč letih človeške civilizacije), bo Megalopolis imel svoje občinstvo.«
– David Fear, Rolling Stone
»Coppola se ne poslavlja z nečim krotkim in manikiranim, temveč s prenatrpano, energično in prekipevajočo zgodbo o koreninah fašizma, ki bi jo le najbolj brezsrčen gledalec označil za katastrofo. Megalopolis pravzaprav bolj kot na film spominja na mesto. Gre morda za najbolj radikalen film, kar jih je Coppola kdaj posnel.«
– Joshua Rothkopf, Los Angeles Times
»Ob tako ambiciozno zasnovanem, sentimentalnem, svetovnonazorsko naivnem eposu bi spektakularno pogorel marsikateri režiser, Coppola pa vendarle prikaže dobršno mero formalne igrivosti, norosti in celo humorja, ki ga v njegovem opusu doslej resnično nismo bili vajeni. Megalopolis je svojevrsten intelektualni blockbuster na temo konca sveta, nujnosti renesanse in manipulacije časa, cikličnosti oblasti in imperijev, pa družinska saga o tekmovalnosti, razočaranjih in seveda ljubezni. Dekadentni New York bližnje prihodnosti (‘Feds to the City: Drop Dead!’) nam predstavi kot Novi Rim tik pred propadom, v estetskem in ekscesnem smislu pa bi ga lahko postavili v konstelacijo z Zadnjimi dnevi (1995) Kathryn Bigelow, Kubrickovimi Široko zaprtimi očmi (1999) in Chazellovim Babilonom (2018). /…/ O tem filmu se bo še govorilo.«
– Simon Popek, Dnevnik
»V središču te izjemno frustrirajoče – in izjemno velikodušne – vizije je ljubezen. /…/ Ne le ljubezen kot abstraktni pojem, temveč ljubezen v smislu družinskih vezi, medsebojnega razumevanja in ustvarjalnega partnerstva. Coppolova žena in dolgoletna sodelavka Eleanor je bila z njim vse do konca snemanja, a je le nekaj tednov pred premiero umrla. Režiserjevo posvetilo ženi, ki se izpiše na koncu filma, tako predstavlja primeren poklon, hkrati pa gre za presunljiv trenutek, ko film postane ultimativna, brezkompromisna različica samega sebe: zgodba o umetniku poznih let, globoko ljubečega človeka, ki uresniči fantazijo o zaustavitvi neusmiljenega teka časa, medtem ko skuša ustvariti (in duhovno posredovati) drzno, revolucionarno in transformativno vizijo boljšega jutri. Česa podobnega še niste videli.«
– Siddhant Adlakha, IGN