Danes je blagajna odprta od 10:00 do 21:20 (odprto še 01:51, tel: 01 239 22 17).

Žvižgači La Gomera

Corneliu Porumboiu / Romunija, Nemčija, Francija / 2019 / 97 min

Policijski inšpektor Cristi prispe na kanarski otok Gomera, da bi se sestal z Gildo, femme fatale, ter se naučil starodavnega žvižganega jezika. A nič ni tako, kot je videti na prvi pogled, in stvari ne gredo ravno po načrtih …

igrajo Vlad Ivanov, Catrinel Marlon, Rodica Lazar, Antonio Buil, Agustí Villaronga, Sabin Tambrea, distribucija FIVIA – Vojnik

festivali, nagrade Cannes 2019, Sydney 2019, München 2019

IMDb

Fotografije

Še ena značilna suha komedija Corneliuja Porumboiuja (Smo imeli revolucijo ali ne?, Policijski, pridevnik), a tokrat postavljena na najbolj neznačilne lokacije romunskega novega vala: na Kanarske otoke in v Singapur. Film je bil premierno prikazan v Cannesu, slovenski gledalci pa smo si ga lahko ogledali v Liffovi sekciji Kralji in kraljice. Romunski kandidat za oskarja.

iz prve roke
»Romunski naslov označuje enega od kanarskih otokov, kraj, kamor pobegneš od sveta, izgubljeni raj. Francoski in angleški naslov [pa tudi slovenski, op. ur.] sta povezana s skrivnostnim žvižganim jezikom, ki ga poznajo v različnih krajih sveta in katerega izvor je neznan. Rad si mislim, da je to naš izvirni, prvobitni jezik, ki je obstajal pred govorjenim. Otok Gomera je tesno povezan z izročilom teh žvižgov. Naslov ‘Žvižgači’ zveni zelo filmsko, skoraj kot ‘Iskalci’ Johna Forda. /…/ Jezik silbo gomero omogoča kodiranje govorjenega jezika, podobno kot film kodira resničnost. V Žvižgačih sem se poigral s kodi zelo različnih žanrov – od detektivke in filma noir do vesterna in komedije. Hotel sem povedati zgodbo o ljudeh, ki lažejo, ki igrajo dvojno igro. /…/ V mojem prvem filmu Smo imeli revolucijo ali ne? so liki ves čas govorili in razglabljali, ker so poskušali definirati revolucijo – ta je nazadnje strmoglavila režim, ki se je tako dolgo zdel neuničljiv. V Žvižgačih pa so junaki ujeti v svet, v katerem vladajo trdna mnenja in kjer vsakdo poskuša svoje stališče vsiliti drugim; tu se odvija nenehna igra moči. V mračnem svetu, kjer se je treba za vse pogajati, pristna komunikacija bolje deluje prek skrivnega jezika. Tistim, ki ga obvladajo, omogoča, da se izognejo bremenu napetih medčloveških odnosov in tako ohranijo nekakšno iskrenost. Ta skrivni jezik je za Cristija ključnega pomena, saj ga nazadnje uporabi za osebne namene, ki nimajo nič s kriminalnimi razlogi, zaradi katerih se ga je moral naučiti. /…/ Humor se v mojih filmih porodi spontano. Mogoče je to povezano s kulturo. Moji liki so zelo resni. Verjamejo, da so gospodarji svoje usode, vendar v resnici ni tako. Igralce vedno prosim, da vsak prizor vzamejo skrajno resno – tudi če se zdi popolnoma absurden. Vzemimo na primer prizor, v katerem se policist poskuša naučiti žvižganega jezika. Zelo me zabava ustvarjanje neskladja med junaškimi pretenzijami in resničnim stanjem. To silno resno vzdušje daje mojim filmom pridih absurdnosti.«
– Corneliu Porumboiu

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Opazovanje Opazovanje

Janez Burger

nedelja, 06. 10. 2024 / 21:20 / Dvorana

Janez Burger v svojem najnovejšem filmu skozi prizmo trilerja preiskuje, kako dejavno se je človek danes pripravljen soočiti z nasiljem, kam je izginila empatija in kje so meje osebne odgovornosti pri uporabi družbenih omrežij. Nagrade za najboljšo glavno žensko vlogo, scenografijo in zvok na lanskem Festivalu slovenskega filma.

Moja najljubša torta Keyke mahboobe man

Maryam Moghadam, Behtash Sanaeeha

ponedeljek, 07. 10. 2024 / 17:40 / Dvorana

Grenko-sladka zgodba o romanci poznih let s toplino in humorjem prikazuje življenje Irank za zaprtimi vrati. Film, ki so ga morali snemati na skrivaj, po režiserkinih besedah »slavi ženske, življenje in svobodo«.

Rojena v plamenih Born in Flames

Lizzie Borden

ponedeljek, 07. 10. 2024 / 20:00 / Dvorana

Formalno in politično radikalna futuristična fantazija o ženskem uporu, gverilsko posneta z dvesto dolarji v žepu na ulicah še ne gentrificiranega New Yorka, velja za klasiko in mejnik ameriškega feminističnega in underground filma osemdesetih let. Lizzie Borden je film snovala v dialogu z nastopajočimi (med njimi zasledimo režiserko Kathryn Bigelow), ki igrajo fiktivne različice samih sebe.