zgodba
1943. Ko mu v požaru umre mati, se Mahito iz opustošenega Tokia z očetom preseli v star podeželski dvorec. Po nizu skrivnostnih dogodkov ga siva čaplja odpelje v fantastičen vzporedni svet, kjer drug ob drugem bivajo živi in mrtvi …
iz prve roke
»Nič ni bolj pomilovanja vrednega od tega, da svetu napoveš svojo upokojitev, nato pa se spet vrneš. Ali je res mogoče, da se zavedaš patetičnosti tega početja, pa to vseeno storiš? Mar star človek, ki se slepi, da je kljub pozabljivosti še vedno pri močeh, ravno s tem ne dokazuje, da je njegov čas že minil? Prav gotovo.
Lahko seveda vplete druge ljudi in povzroči kup težav, vendar film vseeno dokonča. Povsem mogoče pa je tudi, da v ključnem trenutku zboli ali umre. Sam je na to morda povsem pripravljen, za tiste, ki jim ostane breme nedokončanega filma, pa bi bilo neznosno.
Izdelava animiranega celovečerca zahteva vsaj tri leta. /…/ Toda kako bo videti svet čez tri leta? V kakšnem stanju bo zavest gledalcev, ko bodo gledali naš film? Se naša doba, neopredeljiva, neulovljiva, bliža svojemu koncu? Ali ni ves svet v nenehnem gibanju? Morda nas čaka vojna ali naravna katastrofa, morda celo oboje. Če se v takšnem času lotiš filma, ki bo nastajal tri leta, kakšen naj bo?«
– Hayao Miyazaki
kritike
»Miyazakijev mističen novi film /…/ je vznemirljivo, razburljivo doživetje, ki postopoma preraste v nekaj veličastnega, celo apokaliptičnega. /…/ Fant in čaplja je zgodba o nujnosti prepoznavanja in sprejemanja odgovornosti – notranje potovanje od nedolžnosti k izkušenosti.«
– Adam Nayman, Sight and Sound
»Film je nenavaden kot življenje samo. /…/ Čeprav se nikoli ne opredeli kot zgodba o umetnikovem odraščanju /…/, si ne moremo kaj, da ga ne bi gledali kot režiserjevo samoizpoved. /…/ To je zgodba o pogumu, potrebnem za sprijaznjenje s pogosto neznosnimi okoliščinami, v katere nas postavi življenje, pa tudi o notranji svobodi, da si predstavljamo drugačne okoliščine in druga možna življenja. /…/ [Mednarodni] naslov Fant in čaplja se hrepenečemu, kontemplativnemu tonu filma prilega veliko manj kot izvirni japonski naslov, ki se v prevodu glasi ‘Kako živite?’. Besedna zveza prihaja iz naslova romana za fante iz leta 1937, ki ga je Miyazaki bral v mladosti /…/. Ko so ga /…/ vprašali, kako bi sam odgovoril na naslovno vprašanje, je dejal: ‘Ta film snemam prav zato, ker nimam odgovora.’ Miyazaki je /…/ eden redkih živečih filmskih ustvarjalcev v kateremkoli žanru, čigar filmi nam vztrajno zastavljajo prav to vprašanje – kot kakšne častitljive ljudske pripovedke ali pravljice nas očarajo s fantastičnimi vizijami, medtem ko nam postavljajo moralne uganke, ki jih še zdaleč ni preprosto rešiti.«
– Dana Stevens, Slate
»To je zrela, kompleksna mojstrovina, ki preplete režiserjevo preteklost, sedanjost in prihodnost – čudovita enigma, na katero je bilo vredno čakati.«
– Emma Steen, Time Out Japan
»Ko nam je Hayao Miyazaki nazadnje dal verjeti, da se poslavlja od filma, nam je zapustil verz Paula Valéryja o življenju, smrti in umetnosti. ‘Poskusiti moramo živeti!’ je zaključni stavek filma The Wind Rises, pa tudi druga polovica aleksandrinca v Valéryjevi pesmi Morsko pokopališče, ki se začne z ‘Veter se dviga!’ /…/ Fant in čaplja je pravzaprav v veliki meri liturgija, objem, priznanje. Miyazaki preprosto želi, da bi namesto sledenja zgodbi v običajnem, pripovednem smislu besede film preprosto začutili /…/. Kar je bilo v filmu The Wind Rises nenehno prizadevanje, da na otipljiv način prikaže nevidno gibanje zraka kot popolno metaforo za skoraj vse, zdaj postane praznik za čute, namenjen odkrivanju skrivnosti dobrega življenja. Režiser je večkrat izrazil svojo naklonjenost Yoshinovi knjigi How Do You Live?, nekakšnemu priročniku o težki umetnosti življenja, ki ga stric piše za svojega nečaka. To je zapuščina, ki jo Miyazaki zdaj želi pustiti za seboj. /…/ Pred nami je nekakšen anarhičen, boleč in radosten vademekum o njegovem ustvarjanju, življenju in celo smrti.«
– Luis Martínez, El Mundo
»Imamo velik privilegij, da živimo v času, ko Mozart piše simfonije, ko Van Gogh slika slike – kajti Miyazaki-san je mojster takšnega formata. /…/ Miyazaki je po mojem mnenju največji režiser animiranega filma vseh časov /…/. Njegovi filmi so tako intimni, da imamo občutek, kot bi se pogovarjali z njim. So tudi paradoksalni, saj razume, da lepota ne more obstajati brez groze, nežnost pa ne brez surovosti. /…/ Vsaka od njegovih parabol je polna sočutja in vere v človeštvo.«
– Guillermo del Toro
»Zelo malo je filmskih ustvarjalcev, od katerih lahko upravičeno pričakujemo, da bodo ustvarili podobe, kakršnih še nismo videli /…/. Zdi se, da Fant in čaplja bolj kot kateri koli drug Miyazakijev film sproti izumlja svoje vesolje. To je dezorientirajoča, a čudovita izkušnja. Spet me je osupnila tudi ekscentričnost številnih bitij in kako nežno jih ima Miyazaki rad: če se boste ustavili in pokramljali z enim iz velike jate pelikanov, vam bo povedal o svojem težkem življenju.«
– Will Sloan, Cinema Scope
»Fantastična eksplozija poezije, filozofije in pristnih čustev. /…/ Fant in čaplja je bogato samoreferenčen in globoko ganljiv film, ki združi umetniške motive iz vse Miyazakijeve filmografije in odkrito izraža upanje v naslednjo generacijo.«
– Mark Asch, Little White Lies
»/…/ vrhunski rokodelski film, v katerem bo vsak gledalec, ki se bo prepustil njegovi čarovniji, našel drugačen pomen.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
»To je kakopak njegov najnovejši »zadnji film«, v njem pa – zdaj kinetično, zdaj melanholično – debatirajo njegovi prejšnji »zadnji filmi«, tako Nausicaä iz Dežele vetra, Moj sosed Totoro, Kikina dostavna služba in Porco Rosso kot Princesa Mononoke, Čudežno potovanje, Čarovnik Howl in gibljivi grad, Ponyo na skali in Veter vstaja. A to naj vas nikar ne zavede – film Fant in čaplja je skok v neznano. Skok v valove imaginacije. Skok v nadrealizem odraščanja in staranja. Padanje v temo. Izginevanje. Trganje vzročnosti. Vrtinec sanj. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Hayao Miyazaki kot slikarski velemojster nanaša plasti pomenov v pripoved, na osnovni ravni pa lahko gledamo na delo predvsem kot na alegorično podobo fantovskega odraščanja, razreševanja notranjih konfliktov, prek odnosa z naravo in spoprijemanja s človeškimi slabostmi. Pa tudi kot film o toku časa, ki ni nujno linearen. Fant in čaplja je brezčasna poema o iskanju, sprejemanju, poslavljanju in o novih začetkih.«
– Gorazd Trušnovec, RA Slovenija