zgodba
Ko mati ugotovi, da je za sinovo zaskrbljujoče vedenje odgovoren učitelj, odvihra v šolo in zahteva pojasnilo. A šele ko se zgodba odigra iz vseh treh perspektiv – matere, učitelja in otroka –, se pred nami postopoma izriše resnica.
iz prve roke
»Zgodba opisuje incident /…/ na majhni šoli v notranjosti Japonske ter drobne iskrice, ki povzročijo velik razdor med tamkajšnjimi prebivalci. /…/ Razvoju scenarija sem se pridružil leta 2019 /…/. To je bilo, preden je svet na glavo obrnila pandemija covida, zato me je presenetilo, kako se v naši zgodbi zrcalijo razprtije med ljudmi, državami in etničnimi skupinami, ki smo jim danes priča po vsem svetu.«
– Hirokazu Koreeda
kritike
»Koreeda nas poziva k razmisleku s kompleksno družinsko dramo o medvrstniškem nasilju, homofobiji, težavnih družinskih odnosih, nekritičnem spoštovanju nepopolnih avtoritet in širjenju govoric na družbenih omrežjih /…/. Film, ustvarjen z veliko moralno inteligenco in človečnostjo.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Ko se perspektive združijo, začne pred nami vznikati zgodba o zapletenem razmerju; o tem, kako prijateljstvo, ljubezen, sram in zavrnitev pogosto obstajajo hkrati. Vse vodi v pretresljiv zadnji posnetek, katerega končna interpretacija je prepuščena gledalcu. /…/ Ko razreže zgodbo in prikaže nevarnosti razdrobljenih perspektiv, nam režiser /…/ sporoča, da je sočutje več kot le naravno stanje človeka; je proces, ki zahteva nenehno širjenje našega vidnega polja. Po vsej verjetnosti še nisem videl boljšega filma o nespornem (in vse bolj aktualnem) dejstvu, da ne moremo nikoli zares vedeti, kaj doživlja nekdo drug.«
– Bilge Ebiri, Vulture
»Koreedova tankočutnost ne potrebuje dodatnih dokazov. Skozi leta je svoj opus plemenitil z vsakim svojim filmom, ga bogatil z novimi plastmi. Subtilnost filmske pisave in pogleda pa mu ne preprečujeta, da bi bil neposreden ali oster. Svet, ki ga prikazuje, je vedno prežet z nasiljem, tako družbenim kot vedenjskim, toda v ospredju je vselej človečnost: ta se kaže tako v režiserjevem razumevanju likov kot v okolju, ki jim ga zgodbe namenjajo. /…/ Eksistencialna potovanja nikoli niso lahka.«
– Olivier Pélisson, Bande à part
»Pravi čudež – podrobno opazovana, globoko sočutna kronika zapletenih sodobnih življenj. Z drugimi besedami: film Hirokazuja Koreede.«
– Nicholas Barber, BBC
»To mojstrsko delo Hirokazuja Koreede je krhka mreža sočutja in konfliktov: trije ločeni pogledi na en sam trenutek, ki ga režiser skrbno in spretno uprizarja znova in znova. /…/ Zgodba o upravičenem besu se nazadnje izteče v toplo pripoved o sprejemanju. Samo videti smo morali tisto, česar pogosto ne vidimo – ali pa si ne dovolimo prepoznati.«
– Robert Abele, Los Angeles Times
»Ljubeče detajlirana Pošast, pospremljena z melanholično glasbo [nedavno] preminulega Ryuichija Sakamota, je eden najboljših filmov leta. V njegovo zgradbo – tako kot v zbirko njegovih likov – so vtkane skrivnosti, ki jih lahko razvozlamo le s potrpežljivostjo in empatijo.«
– Natalia Winkelman, The New York Times
»Zamotana zgodba o nerazumljenih otrocih, na milost in nemilost prepuščenih reakcionarnemu svetu odraslih, prinaša tudi trenutke presunljive rahločutnosti; ta je tako iskrena in pristna, da morda celo Koreedovi najbolj predani oboževalci ne bodo zaslutili, da scenarija ni napisal sam.«
– David Ehrlich, IndieWire
»Pošast že sama po sebi dokazuje čarobno moč scenarističnega poklica. Dve uri se čudimo sposobnosti filmske umetnosti, da gledalca povleče v nepričakovane dramske preobrate. Vsi liki so izjemno zanimivi – kot bi se v njihovih življenjih zrcalila usoda Japonske, prisiljene k modernizaciji in hkrati ponovnemu razmisleku o svojih navadah.«
– Laurent Cambon, aVoir-aLire.com
»Če je le mogoče, si film oglejte več kot enkrat.«
– Anthony Lane, The New Yorker
»In tako nas Hirokazu Koreeda popelje na pot sestavljanja mozaika in spoznavanja jedrne zgodbe, zgodbe o igrivi odprtosti v svet, o gradnji zaupanja in o veselju do življenja. Za prehitrimi sodbami, nesporazumi in predsodki Hirokazu Koreeda pove univerzalno in navdihujočo zgodbo, presvetljeno s poetičnimi utrinki vsakdanjega življenja.«
– Urban Tarman, RA Slovenija
»Pošast, ki nas pelje od katastrofe do katastrofe (od požara do nevihte, od nevihte do viharja), je puzzle, ki se kvazirašomonsko in izmuzljivo razvozlava skozi Saorijine, Horijeve in Minatove oči in ki prikazuje postresnični, postpolitični svet, v katerem so vsi sumljivi, v katerem ni nihče povsem nedolžen, v katerem vsi nekaj prikrivajo, v katerem vsem percepcijo diktirajo in krivijo nepredelane travme, v katerem vsi zlahka postanejo destruktivni (in avtodestruktivni), v katerem vsi vedno tvegajo, da bodo narobe razumljeni. Reakcije so vedno pretirane, vsi so vnaprej krivi, trač je vedno že izstreljen, trol je vedno pripravljen. Nesporazum je tu neizbežen. Vse je na hitro, brez konteksta, vsi imajo prav, vsi lažejo in manipulirajo, tudi otroci, če hočejo preživeti in če nočejo zamuditi vlaka. Vsi so prepričani, da so žrtve. In vseeno je, kaj se je zares zgodilo. Vsak ima priložnost, da postane pošast. Otrokom ni lahko – nekako morajo utajiti in prikriti strah, da v tem svetu ne bodo nikoli srečni. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Nič torej ni nikoli tako, kot se zdi na prvi pogled, ločene zgodbe so mozaični kamenčki, naklonjenost se lahko kaže skozi enako postrižene lase in zamenjavo enega čevlja, nato pa se zaradi bojazni pred posmehom skrije za grobostmi. Vsak lik je kompleksen /…/. Pravila in protokoli se izmaknejo svojemu namenu in postanejo orožje izločanja, drugačnost je obsojana, šikaniranje tolerirano, prepoved napeljuje k skrivanju in zadajanju bolečine tistemu, ki ga imaš rad. Laž in (samo)zanikanje sta strategiji preživetja. Pošast skozi različne poglede riše zgodbe o bližini, tabujih, nasilju in pritiskih družbenih pravil, ki lahko zdrobijo vse. /…/ Konec tega izvrstnega filma ima nujno odprt konec, prej in potem nas begata, enako kot z blatom prekrit opuščeni vagon na koncu.«
–Tanja Lesničar Pučko, Dnevnik