zgodba
Caleb, mlad računalniški programer, dobi priložnost, da preživi teden dni v odmaknjenem visokotehnološkem domovanju internetnega magnata Nathana. Kmalu ugotovi, da mu je ta namenil sodelovanje v nenavadnem eksperimentu: preizkusil naj bi njegovo najnovejšo stvaritev, osupljivo napredno umetno inteligenco, ujeto v telo lepe androidke Ave.
kritike
»Intelektualna, precizno kalibrirana komorna drama pisatelja in scenarista Alexa Garlanda je eden tistih redkih primerov sodobne znanstvene fantastike, ki jih lahko postavimo ob bok Iztrebljevalcu ali Terminatorju. Vse, za kar je bil ta skromni film prikrajšan v teži proračuna, je več kot nadoknadil z elegantno ekspresivno scenografijo, provokativnimi idejami na temo tanke meje med človekom in strojem ter sijajno igro.«
– Scott Foundas, Variety
»Film, ki deluje kot mešanica Frankensteina in Iztrebljevalca s pridihom Hitchcocka in prikaznimi Dickensovih Velikih pričakovanj, je izjemno sofisticiran, hkrati pa prežet z užitki napete igre mačke in miši.«
– Rosie Fletcher, Total Film
»V spraševanju o tem, kaj določa človeško in žensko identiteto in ali je nujno, da se ta dva koncepta vedno prekrivata, je Ex_Machina zaslužen sopotnik filmov Pod kožo in Ona. Garlandov dolgo pričakovani režijski prvenec sintetizira osupljiv razpon pisateljevih filozofskih preokupacij v eleganten, minimalističen komorni film – Frankenstein Mary Shelley, predelan v vojno med spoloma za 21. stoletje.«
– Guy Lodge, Variety
»Srečanja z Avo so sila bistroumno ozadje za presenetljivo učinkovit znanstvenofantastični film, ki je hkrati tudi neprizanesljivo napet. Vsebina je polna najnaprednejše znanosti in debat, a izziv, ki ga pred Caleba postavi Nathan, prestavi poudarek na njegova čustva in sposobnost analize tistega, kar mu sporočajo čuti. Ob pripovednih obratih je gledalec prisiljen prevprašati globino lastnih občutkov in ostrino svojih čutil. /…/ Vikanderjeva /…/ odigra celo množico neznatnih porajajočih se čustev, kot da bi se Ava zavedala, kako podrobno jo preučujejo in kako z vsakim trzljajem očesa, dvigom brade ali ugrizom v ustnico povzroči viharno spremembo razpoloženja. Kot lik je Ava mestoma ganljiva in mestoma grozljiva.«
– Michael Sragow, Film Comment
»Čeprav to še zdaleč ni prvi film na temo tesnobne fascinacije naše družbe s slutnjo neizogibnega dne, ko bodo Zemlji zavladali roboti, Ex_Machina izstopa, v veliki meri zahvaljujoč svoji feministični agendi. /…/ Tisto, kar film loči od drugih, je postavitev spola in spolnosti v središče njegovega zanimanja; splošna vprašanja o obstoju zavesti so le drobne nitke, vtkane v tapiserijo politike žensko-moških odnosov. Ključnega pomena je, da je Ava ženska, da so bile vse Nathanove pretekle stvaritve ženske in da so te kot ženske humanoidke z zavestjo podrejene svojemu stvarniku, ki v tem ne vidi nič problematičnega, saj jih dojema kot manjvredne.«
– Farihah Zaman, Reverse Shot
»/…/ to je film idej – tišjih, bolj žalostnih, bolj krhkih od hollywoodskega standarda znanstvene fantastike –, v katerem vsak drsni zid iz motnega stekla sporoča nekaj o tehnologiji in načinu, kako jo ljudje uporabljajo.«
– Ignatiy Vishnevetsky, The A. V. Club
»Garland /…/ se igra z vizualnimi kontrasti – kompaktno, mišičasto telo Oscarja Isaaca in razpotegnjeno, upadlo telo Domhnalla Gleesona, panoramska okna z razgledom na bujno zaraščeno širjavo in sobe brez oken, kot zaporniške celice višjega razreda –, ki so v sozvočju z mnoštvom zabavno umeščenih pripovednih dvojnosti: zaprtost in osvoboditev, nadzor in podreditev, duh in telo. Slišati je bolj resnobno, kot v resnici je, kajti Garland sicer želi spodbosti vaše možgane, a je obenem tudi zabavljač, ki znanost in filozofijo v pravem trenutku zamenja z romantiko in akcijo.«
– Manohla Dargis, The New York Times
»Calebova srečanja z Avo se odvijajo v zastekljenem kompleksu z razgledom na majhen, nedostopen vrt; toda paradoksalno je Caleb tisti, ki je bolj zamejen, zaprt v malo notranjo stekleno ložo, medtem ko se lahko Ava svobodno giba okrog njega. Direktor fotografije Rob Hardy v to odprto-zaprto okolje na domiseln način vnaša spremembe; svoji kameri pusti, da se sprehaja po dvojnem priporu in pri tem osvetlitev prilagaja motivu v ospredju ali pa se z razpršitvijo odsevov poigrava z mučnim položajem likov, ki sta si hkrati blizu in ločena.«
– Philip Kemp, Sight & Sound
»Spomnite se, kako je Harrison Ford v Iztrebljevalcu uletel k nekemu tehno tajkunu, da bi testiral njegovo asistentko: je živa ali umetna? /…/ Pravo vprašanje je: ali je on sam človek? Kaj če je on sam android? /…/ Nekaj takega se v paranoidnem sci-fiju Ex_Machina /…/ zgodi Calebu /…/, ki pride k Nathanu /…/, da bi testiral Avo /…/: bolj ko jo testira, bolj ima občutek, da testira samega sebe, da je Ava – senzualna in neodvisna, bolj Jonzova Samantha s telesom kot Lucasov C-3PO, bolj Langova Maria kot Spielbergov David – morda že ‘višja oblika zavesti’, da je eksperiment uspel, da se ‘umetna inteligenca’ razvija hitreje od človeške in da on sam, moški, le še misli, da je.«
– Marcel Štefančič, Mladina