iz prve roke
»Od mojega zadnjega celovečerca je minilo kar precej časa. Zaposlen sem bil z drugimi stvarmi, pomembnimi in manj pomembnimi. Toda nedavno sem začel razmišljati o filmu, ki bi ga hotel posneti danes, in o ljudeh, s katerimi bi bil rad nekaj časa obkrožen – pridružili bi se mi na še eni filmski dogodivščini, ki nas bo nedvomno odnesla v nedoločene kraje.
Veliko sem bral o raznih indijanskih rezervatih v Združenih državah, še zlasti pa o kraju Pine Ridge v Južni Dakoti, kjer sem imel leta 2017 možnost preživeti nekaj mesecev. Številke tu ljudem niso naklonjene. Zgolj 23 policistov skrbi za potrebe in varnost 50.000 nativnih prebivalcev. Pa vendar ljudje ostajajo v rezervatu in se borijo za preživetje, kljub brezbrižnosti in celo preziru drugih Američanov, drugih, mlajših kultur.
Zanimati sem se začel tudi za ptice, za njihovo letenje in svobodo. Za to, kako se selijo iz enega kraja v drugega, ne da bi jih skrbelo za meje, navade ali bančne račune. In čeprav imajo podnebne spremembe vse hujše posledice prav za ptice, se te še naprej selijo in razmnožujejo. Zdi se mi, da posedujejo nekakšno modrost, tisočletno in skrivnostno, ki je ljudje ne poznamo. Nekatere ptice lahko letijo dvanajst dni, ne da bi se dotaknile tal. Dvanajst celih dni, ne da bi jedle. Spijo in sanjajo v podobah, polnih zagonetk. Njihove sanje v fantastičnih, nepovezanih podobah trajajo le kratek čas, sanjajo v nekajminutnih intervalih.
Rad bi vzpostavil povezavo med minevanjem časa in različnimi kulturami, ki so naseljevale to deželo od samega začetka, pred kolonizacijo. Nekatere so izgubile stik z mlajšimi generacijami, zlasti glede razumevanja načina bivanja v tem svetu, druge še vedno vzdržujejo neposredno vez. Rad bi primerjal različna staroselska plemena Severne Amerike s tistimi, ki živijo ob Amazonki in zavračajo modernost, da bi ohranila pri življenju izročilo svojih prednikov. Odpotovali bomo v deževni pragozd, našli te ljudi in jim ponudili, da postanejo igralci. Če bi lahko delali skupaj kot enakopravni, bi se mi uresničile sanje.
Rad bi se izgubil v džungli z njimi in s svojo ekipo. Rad bi, da bi se lahko smejal in delal, da bi čutil, kako me ptice in druge živali, ki živijo v tistih drevesih, opazujejo; da bi plul po tistih rekah, kjer lahko vidiš ljudi, ki po napornem dnevu najdejo zrno zlata – kot to počnejo, že odkar so ljudje prvič začeli iskati zlato: brez težke mašinerije in podpore, zgolj z željo, da bi hitro obogateli.
In nazadnje si želim vse to posneti, ker gre za film, ki ga ni posnel še nihče. /…/ pokazati lepoto in temo Amerike, pa tudi ljudi, ki jo naseljujejo, in ljudi, ki jo uničujejo.«
– Lisandro Alonso