zgodba
Delia je žena in mati treh otrok v povojnem Rimu. Kadar ne gospodinji nasilnemu možu in ne skrbi za sitnega tasta, hiti med priložnostnimi deli. Edino uteho ji prinašata klepet s prijateljico in hčerina zaroka s prijetnim mladeničem iz premožne družine. Svojo usodo sprejema brez pritoževanja – dokler nekega dne ne prispe skrivnostno pismo …
portret avtorice
Paola Cortellesi (Rim, 1973) je priljubljena italijanska igralka in komičarka, Jutri je še en dan pa je njen režijski prvenec.
iz prve roke
»Film se je rodil iz želje, da bi prikazala zgodbe ljudi, ki so živeli neposredno po drugi svetovni vojni; zgodbe, ki sem jih slišala od veteranov v svoji družini: babic, pa tudi tet in staršev. /…/ To so bile dramatične, zabavne, paradoksalne in včasih tragične zgodbe. V njih so nastopale običajne ženske, ki so brez vprašanj sprejemale življenje, polno zlorab, ker je tako pač moralo biti. Želela sem spregovoriti o tem razočaranju – v času, ko ženske niso imele skoraj nobenih pravic –, hkrati pa pripovedovati o rojstvu zavedanja, spontani iskri v življenju običajne ženske.«
– Paola Cortellesi
kritike
»Povejmo kar takoj: režijski prvenec Paole Cortellesi je vsekakor izjemen. Jutri je še en dan /…/ je film, ki preseneča: najprej zaradi izbire teme (vsakdanje življenje preprostega človeka v Rimu leta 1946), potem zaradi izvirnosti tona, ki lahkotno prehaja iz drame v farso in nazaj, predvsem pa zaradi režijskih odločitev, ki najdejo nepričakovano ravnotežje med realističnim ter bolj shematskim in didaktičnim tonom. /…/ Presenetljiv in izviren prvenec.«
– Paolo Mereghetti, Corriere della Sera
»Premišljen, čustveno izpolnjujoč, nadvse zabaven, neponovljiv film z zaključkom, ki spretno spodnese naša pričakovanja.«
– Jonathan Romney, Financial Times
»Film, v katerem se brezsramno staromodna melodrama razvije v bolj premišljeno zgodbo o majhnih zmagah na poti do ženskega opolnomočenja.«
– Allan Hunter, Screen Daily
»Režiserka nas drži na robu sedeža s suspenzom, ki nazadnje združi osebno s političnim na nekoliko sleparski, a vendarle učinkovit način. To je film, pripovedovan z izjemno samozavestjo in stilom.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Paola Cortellesi je ustvarila redek filmski čudež, ki je drzen do točke, ko postane kičast; preprost in celo lep film. /…/ Režiserka uporabi brezsramno preprost scenarij, ki mu ni tuj noben kliše ali arhetip. /…/ Film si prisvoji najznačilnejše prvine neorealizma ter jih obarva s tako provokativno lažno rožnato, da na koncu iz njega veje čista iskrenost. Režiserka noče ničesar prikriti, še manj pa povabiti gledalca na prefinjeno srečanje. Vse je zelo očitno, saj je prav v tem moč filma: v lepoti preprostega, v pravičnosti elementarnega, v resnici vsega skupaj.«
– Luis Martínez, El Mundo
»S humorjem, stilizacijo, melodramatskimi vložki in anahronističnimi glasbenimi poudarki Paola Cortellesi ne odvzame prav nič ostrine problematiki, ki se je loteva, hkrati pa težka tema, ki je v središču tega navdihujočega filma, zaradi svoje igrive obdelave postane sprejemljiva za širok krog gledalcev. To pa je redek dosežek, povsem primerljiv s tistim, ki je pred leti uspel njenemu rojaku Robertu Benigniju v filmu Življenje je lepo iz leta 1997, ta je bil nagrajen z oskarjem.«
– Špela Barlič, Radio Slovenija
»Nasilje v družini je mjuzikl – »za vedno«. Potreben bo obračun z abuzivnimi silami podrejanja. Potrebna bo osvobodilna fronta. Potrebno bo razsladkanje »zakona po italijansko«. Morala se bo spolitizirati. Morala bo na volitve. Kot 89 odstotkov Italijank. Vota! /…/ Film Jutri je še en dan, čigar naslov zveni kot parafraza zadnje replike Scarlett O’Hara v spektaklu V vrtincu (»Afterall, tomorrow is another day«), je bil v Italiji huronski hit, pa čeravno je črno-bel, čeravno se dogaja v davni preteklosti, po II. svetovni vojni, in čeravno je videti tako neorealistično kot Tatovi koles ali Čistilci čevljev (okej, neoneorealistično), toda zgodba o ženski, ki skuša – s kombinacijo jeze, aktivizma in humorja – prebiti začarani krog patriarhalne »naravnosti« in samoumevne abuzivnosti, dobro povzema krik, ki se razlega še danes, ojačan z gibanjem #MeToo. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina