zgodba
Amerika v bližnji prihodnosti. Deset let po socialistični demokratični revoluciji, ki naj bi odpravila spolne, rasne in razredne delitve, se ženske in manjšine še vedno soočajo z zatiranjem in nasiljem. Nato pa se ženske najrazličnejših ozadij in na videz nasprotnih prepričanj – militantne borke, aktivistke ilegalnih radijskih postaj, črnke, lezbijke, belopolte novinarke srednjega razreda, levičarke, pankerice, gospodinje in sindikalistke – združijo v koalicijo, da bi enkrat za vselej zrušile patriarhat.
iz prve roke
»To je vsekakor film o delu. O ženskah, ki skušajo prodreti v tradicionalno moške poklice, o tem, da ženske zaslužijo manj kot moški. In povezan je z mojo lastno izkušnjo umetnice in samozaposlene. Vsakič ko sem nabrala 200 dolarjev, sem lahko nekaj posnela, preostali čas sem lahko le montirala. /…/ Če bi film študirala, se ne bi nikoli lotila snemanja na tak način, ker bi mi rekli, da sem nora. /…/ Film je nastajal pet let, toda nastal je kot urgenten odziv na nasilje: na prepoved splava, rasizem, stanje v zaporih, odvzem ženskega nadzora nad lastnimi telesi. Vidim ga kot niz vprašanj o tem, kako daleč moraš potisniti ženske, da poprimejo za orožje. Najprej poskušajo z letaki, pa z radiem, nato vlomijo v tv-postajo, da bi predvajale svoje videe in bi se slišal njihov glas. Na koncu jih nihče ne sliši. Kaj jim torej preostane? /…/ Nikoli nisem pričakovala, da bo Rojena v plamenih še danes relevanten film. Mislila sem, da bo v teku let izginil v pozabo. Le kdo bi si mislil, da se bomo desetletja po njegovem nastanku počasi pomikali k diktaturi. Mislila sem, da bomo imele pravice, za katere smo se borile in jih občasno dosegale, na primer pravico do splava in enakega plačila. Namesto tega nam preti ukinitev teh pravic, saj lahko volitve pripeljejo na oblast moškega, ki pravi, da bi bil rad diktator. /…/ Upam, da Rojeno v plamenih gledajo skupine ljudi, ki hočejo ukrepati. V moji newyorški feministični trilogiji, kot ste jo poimenovali, je Rojena v plamenih najpomembnejši film, še zlasti danes. Toda ko me ljudje vprašajo, ali bi film danes posnela še enkrat, jim odvrnem, da ne. Kot beli ženski se mi ne zdi, da je to danes moja naloga. Nebele ženske ta trenutek ustvarjajo toliko izjemnih filmov. Rojena v plamenih zdaj nastaja v drugih državah; snemajo jo Palestinke, Iranke. Snemajo jo v kriznih žariščih širom sveta, včasih s telefoni sredi vojnih območij. Neskončno jih občudujem.«
– Lizzie Borden
kritike
»Lizzie Borden gradi to velikopotezno družbeno dramo kot kolaž, sestavljen iz insceniranih poročil in pogovornih oddaj, dramatiziranega dokumentarnega gradiva, posnetkov policijskih kamer in uradnih komentarjev s teh posnetkov, demonstracij in spopadov, organizacijskih sestankov in strateških posvetov, zakulisnih utrinkov radijskih voditeljic Isabel in Honey, medtem ko sta v etru, glasbenih nastopov in intimnih vpogledov v zasebna življenja v času konflikta. Izkaže se za daleč bolj domiselno in daljnovidno scenaristko od vrste slovitih hollywoodskih imen, zato ker vidi zgodbo v široki paleti perspektiv in okoliščin, vključno s tisto, do katere je občutno sovražna. Njen pogled na zgodbo, kaj ta je in kako jo lahko upodobiš s sliko in zvokom, ni nič manj radikalen od socialne politike, ki jo zagovarja. /…/ Ni dovolj biti levičar, pravi Lizzie Borden; če naj ima resničen učinek, mora biti politična revolucija hkrati revolucija idej in drž, kulturna in intimna revolucija, ki vključuje revolucijo medijev in umetnosti – in katere živi primer je Rojena v plamenih. /…/ svobodna, strastna, spontana ustvarjalnost tega filma se izkaže za nujno metodo radikalne spremembe – metodo, ki jo bodo morali številni sodobni filmarji s političnimi namerami šele privzeti.«
– Richard Brody, The New Yorker
»Kot nekoč njena soimenjakinja se tudi režiserka Lizzie Borden v svojem prelomnem filmu iz leta 1983, Rojena v plamenih, s sekiro loti filmskih konvencij in ličnih političnih rešitev. Ta neukrotljiv in neopredeljiv film – morda edini primerek hibridnega žanra radikalno lezbično-feministično-znanstvenofantastičnega cinéma vérité – je bil prvič prikazan v drugem letu Reaganovega režima, toda njegov bes ni danes nič manj poživljajoč, kot je bil takrat, ko se je Amerika začela nezadržno obračati v desno.«
– Melissa Anderson, The Village Voice
»Neprekinjena aktualnost in rastoča popularnost filma Rojena v plamenih pričata, da danes še bolj kot kdaj prej potrebujemo radikalne pristope k avdiovizualnemu ustvarjanju in da lahko eksperimentalni film s posluhom za lastne vire in notranje procese deluje kot reportaža na način, ki ga narativna drama ne more doseči. /…/ ta filmski priročnik za anarhistično organiziranje – tako za namen filmskega ustvarjanja kot revolucije – bi moral biti del vsakega kurikuluma.«
– So Mayer, Sight and Sound