zgodba
V natrpanem in kaotičnem Mumbaju se prepletejo zgodbe treh žensk različnih generacij: Prabha, ki se ji mož že več kot leto ni oglasil iz Evrope, nekega dne po pošti prejme nepričakovano darilo; njena mlada sostanovalka Anu išče kotiček, kjer bi lahko bila intimna s svojim muslimanskim fantom; Prabhini prijateljici Parvati po moževi smrti grozi izselitev iz stanovanja, v katerem je živela več kot dvajset let …
iz prve roke
»Želela sem posneti film o ženskah, ki zapustijo domači kraj in odidejo delat drugam. Mumbaj se mi je zdel idealno prizorišče za takšno zgodbo. Drugi vidik mesta, ki me je zanimal, je njegova nenehna evolucija. Zaradi nepremičninskega razcveta, ki smo mu trenutno priča, se nekateri deli spreminjajo z neverjetno hitrostjo. Investitorji si neprestano prilaščajo stavbe, v katerih ljudje živijo že leta in leta – pogosto brez dokumentov, ki bi dokazovali njihove pravice. Tiste, ki nimajo denarja, izselijo. /…/ Anu in Prabha prihajata z juga Indije, iz zvezne države Kerala, od koder je doma veliko žensk, ki delajo v Mumbaju. /…/ Številne izmed njih živijo same – morda ne povsem neodvisno, vendar z določeno stopnjo avtonomije. Zelo zanimivo se mi zdi protislovje med občutkom neodvisnosti, emancipacije in celo feminizma ter dejstvom, da ženske ostajajo tesno povezane s svojo izvorno družino. Ta še naprej nadzoruje njihovo družbeno vedenje, vključno s tem, koga lahko ljubijo in s kom se smejo poročiti. /…/ Pri ustvarjanju dokumentarca lahko posnameš gradivo, ga začneš montirati, ugotoviš, kaj manjka, in se po potrebi vrneš k snemanju. Igranih filmov se rada lotevam na podoben način, čeprav zaradi očitnih razlogov to ni vedno mogoče. /…/ Zdi se mi, da lahko združitev obeh pristopov zelo obogati film, in trdno verjamem, da nefikcija na ta način postane bolj fikcijska, fikcija pa bolj dokumentarna. In prav v tem se po mojem mnenju skriva čar filmske umetnosti. /…/ Ljubezen je v Indiji zelo politična tema. Zato ne morem reči, da moj film ni političen. Izbira zakonskega partnerja je pri nas izjemno kompleksno vprašanje. Kasta in vera med drugim močno vplivata na to, s kom boš preživel življenje. Nemogoča ljubezen, ki je ena od rdečih niti filma Vsi odtenki svetlobe, je zelo politična tema.«
– Payal Kapadia
kritike
»/…/ pod površjem zgodbe, ki v ospredje postavlja osamljenost sredi nikoli spečega mesta ter tegobe neodvisnih žensk v moderni Indiji, ves čas tiho tlijo politične teme, ki se dotikajo dogovorjenih porok, nemogoče ljubezni med posameznikoma hindujske in muslimanske vere ter okrnjenih pravic ovdovelih žensk. Čustveno in senzualno filmsko izkustvo.«
– Veronika Zakonjšek, Dnevnik
»Pravi filmski čudež, v katerem lahko najdemo nekaj humanistične poezije Satyajita Raya in Edwarda Yanga. To je še toliko bolj izjemno, ker gre za režiserkin prvi igrani celovečerec /…/. Kakšen talent!«
– Wendy Ide, The Guardian
»Elegantni film Payal Kapadia se nazadnje razkrije kot tisto, kar v resnici je: hvalnica moči medgeneracijskega sestrstva. Film se ne konča z ognjemetom, ampak z najbolj nežnim in zadovoljnim vzdihom – tako likov kot tudi našim. Tiste trenutke mestne pokrajine, ki so odprli film, je zdaj mogoče postaviti v kontrast in začutiti, da je destinacija, na katero smo prispeli ob zaključni špici /…/, vesolje daleč. Toda pot do tega občutka je po zaslugi režiserkinega božanskega filma veliko bogatejša, kot bi si lahko kadarkoli predstavljali.«
– David Fear, Rolling Stone
»V kinu smo že večkrat gledali mestne simfonije, toda film Payal Kapadia je veliko bolj razmišljujoč in intimen. Recimo mu mestni nokturno ali pa mestni šepet.«
– Bilge Ebiri, Vulture
»To je film, ki se zdi kot dolg izdih; trenutek miru po tesnem objemu. Prečudovito.«
– Clarisse Loughrey, Independent
»Dovolj velik vtis naredi že dejstvo, /…/ da gre za prvi indijski celovečerec v skoraj treh desetletjih, izbran v tekmovalni spored festivala v Cannesu; njegova pretanjenost in čutnost pa sta razlog za pravo slavje.«
– Justin Chang, The New Yorker
»Borges je nekoč opisal Blakovo misel: če se vid, tip in sluh ne bi tako vmešavali v naš odnos s svetom, bi stvari cenili takšne, kakršne so – neskončne. ‘Poglejmo na svet, ne da bi nas slepile oči,’ bi se lahko glasilo geslo manifesta. In to je na neki način igra, ki nam jo ponuja Indijka Payal Kapadia. /…/ Vsi odtenki svetlobe govorijo o želji, strasti, večnem razočaranju, ljubezni, pa tudi o emancipaciji ter ženskah, ki najdejo same sebe, se postavijo pokonci in soočijo s svojimi strahovi. Film krmari po platnu kot nekakšne sanje, sanjane z odprtimi očmi; ves čas se zaveda prikazanega, a je hkrati zelo pozoren do druge strani. To je globoko čutno delo, a takšno, ki nam pričara spokojnost, večnost; tisto neskončnost, ki jo je sposobna ceniti le zadnja stran oči, ušes in ostalih čutil.«
– Luis Martínez, El Mundo
»Poleg veličastnega potopisnega filma Grand Tour Miguela Gomesa je bilo to edino delo v tekmovalnem programu [festivala v Cannesu], ki je resnično prebudilo moje čute. /…/ Pauline Kael je nekoč pripomnila, da je melodrama ‘glavno gonilo politične misli v naših filmih’. Morda je res pisala o nekaterih ameriških klasikah štiridesetih let, toda misel bi zlahka prenesli na pričujoči film, ki s pomočjo žanra obtoži sistemske sile, s katerimi se spopadajo junakinje, hkrati pa protagonistkam pričara osupljivo empatičen finale. Z zaključnim posnetkom /…/ se je festival najbolj približal trenutku čiste transcendence.«
– Leonardo Goi, Notebook
»Payal Kapadia je v svoji kratki karieri, ki obsega le dva celovečerca, pokazala redek talent, da v banalni prozi indijskega vsakdana najde trenutke žlahtne poezije.«
– Jessica Kiang, Variety
»Igrani prvenec nadarjene dokumentaristke prikliče v spomin dela Lucrecie Martel in Alice Rohrwacher, a tu je tudi močna romantična nota, ki spomni na veliko ljubezensko afero Wong Kar Waija s Hongkongom.«
– Fionnuala Halligan, Screen Daily