zgodba
Jacques Mayol je bil prvi potapljač, ki se je z enim samim vdihom spustil sto metrov globoko. Bil je športnik, filozof in pustolovec, ki je potoval po vsem svetu in širil zavedanje o človekovi duhovni povezanosti z morjem in delfini. Ob pripovedi Jean-Marca Barra, igralca, ki je Mayola upodobil v filmu Velika modrina, odpotujemo v ZDA, na Japonsko, v Italijo, Francijo, Grčijo in na Bahame, kjer srečamo Mayolove najbližje prijatelje in sorodnike ter vodilne svetovne potapljače na dah. Film ob pomoči redkega arhivskega gradiva, intimnih pričevanj in osupljivih podvodnih posnetkov naslika portret moža, ki je preizkušal meje lastnega telesa v upanju, da bo ponovno našel človekovo izgubljeno vez z naravo in njegovim notranjim jazom.
Dokumentarec o življenju in zapuščini Jacquesa Mayola, pionirja prostega potapljanja, ki je navdihnil kultni film Velika modrina.
zanimivosti
Jacques Mayol se je rodil francoskim staršem leta 1927 v Šanghaju. Za potapljanje se je navdušil kot otrok na družinskih počitnicah na Japonskem. Ob izbruhu druge svetovne vojne se je z družino vrnil v Francijo. Po vojni je več let potoval, nato pa se poročil in naselil v Miamiju, kjer je delal z delfini v tamkajšnjem Seaquariumu. V Indiji in na Japonskem se je učil joge in zen meditacije ter ju začel vključevati v potapljanje. Leta 1976 se je brez pripomočkov za dihanje potopil rekordnih sto metrov. Širša javnost ga je spoznala v poznih osemdesetih s filmom Luca Bessona Velika modrina (Le grand bleu), fikcionalizirano pripovedjo o njegovem rivalstvu z italijanskim potapljačem Enzom Maiorco. Mayol se je pod film podpisal kot eden soscenaristov, vendar se je kasneje od njega distanciral. Umrl je leta 2001 na Elbi. Njegova knjiga Homo Delphinus velja za biblijo prostega potapljanja.
iz prve roke
»Film se ukvarja s temeljnimi vprašanji človeškega bivanja. Smrt, omejitve telesa, vrnitev k materi naravi, pasti osebnih ambicij in slave, iskanje ravnovesja med telesom in dušo s pomočjo meditacije: to so prevladujoče teme Mayolovega življenja, ki poganjajo filmsko pripoved. Film Človek delfin poskuša z gledalcem vzpostaviti stik preko čutov in čustev. Za Mayola je bil vsak potop poskus, da bi uskladil duh in telo. Gledalci to izkušnjo delimo z njim: spustimo se v globino, kjer je vse črno, negibno, zastrašujoče, a tudi spokojno, potem pa se vrnemo k oslepljujoči svetlobi površja. To senzorično potovanje pričarajo sodobni podvodni posnetki najboljših svetovnih potapljačev, medtem ko odkrivamo, kaj se v veliki globini zgodi s človekovim telesom in umom. Skupaj s prelepimi kraji, ki so Mayola zaznamovali skozi vse življenje – Bahami, Elba, obala Tateyame na Japonskem, egejski otoki – odkrivamo tudi edinstveno teksturo redkih 16-milimetrskih filmov, na katere so pionirski povojni snemalci zabeležili Mayolovo zgodbo.«
– Lefteris Charitos
portret avtorja
Lefteris Charitos je študiral na Royal College of Arts v Londonu. Zrežiral je nekaj uspešnih igranih in dokumentarnih serij za grško televizijo, Človek delfin pa je njegov prvi celovečerec.
kritike
»Mayol je v nekem smislu dosegel skladje s svetom, zopet z ekstremnim zadrževanjem sape. /…/ Tako lahko Charitosov dokumentarec gledamo na dva načina (režiser nikakor ne izključi ne enega ne drugega). Ali kot upodobitev odločne in dosledne osebnosti, ki je nazorom o poenotenju človeka z naravnim svetom sledila do najradikalnejšega sklepa. Ali kot upodobitev globoko ranjene osebnosti, ki je neki neizrekljivi bolečini po dolgem sosledju neuspešnih pobegov vendarle ušla skozi edini preostali izhod.«
– Dušan Rebolj, Nedeljske novice