Benjamin Braddock (Dustin Hoffman), ki je pravkar diplomiral, se vrne domov, k premožnim staršem v predmestje. Zbegan in razočaran nad svetom ne ve, kaj bi v življenju počel. »Malce zaskrbljen je glede svoje prihodnosti.« Kot bi ne imel dovolj težav, se zaplete z ženo očetovega poslovnega partnerja, privlačno, a nevrotično gospo Robinson (Anne Bancroft), ki ga prepriča, da jo zapelje domov, tam pa ga zapelje ona. In ko se nato zaljubi v dekle svojih let, se izkaže, da je njena mati prav gospa Robinson.
Diplomiranec, eden najbolj duhovitih in sofisticiranih filmov o medgeneracijskem prepadu, je v filmski svet izstrelil igralca Dustina Hoffmana, režiserju Miku Nicholsu pa prinesel oskarja za najboljšo režijo. Čudovito predrzna družbena satira in brezčasna komedijska klasika z ikoničnim soundtrackom dueta Simon & Garfunkel. And here’s to you, Mrs. Robinson, Jesus loves you more than you will know…
iz prve roke
»Dustin vedno pravi, da med snemanjem ni mogel nikoli razbrati, kaj si mislim … ‘Mi gre dobro? Mu je všeč, kako igram?’ Jaz pa sem si vedno mislil – si mar nor? Ko smo snemali, so me morali ves čas pošiljati iz studia, da s svojim krohotanjem ne bi uničil posnetka. Ne šalim se, pri določenih prizorih sem si tlačil v usta papirnate robčke, da ne bi prasnil v smeh. Znal je biti za počit smešen, ne da bi trznil z očesom – kar je bilo natanko to, kar sem iskal, pa tega nisem znal spraviti v besede, dokler ga nisem videl. /…/ Tisto slovito montažno sekvenco smo zapisali v scenarij kader za kadrom. /…/ Toda šele ko smo jo podložili s pesmijo ‘The Sound of Silence’ Simona in Garfunkla, nam je postalo jasno, kako dober je prizor. Njun album sem vsako jutro pred odhodom v studio poslušal pod prho, potem pa me je nekega dne udarilo kot strela z jasnega: ‘Cepec! To je vendar tvoj soundtrack!’ [Montažer] Sam O’Steen je delal ob vikendih. Naslednjo soboto sem mu prinesel album in takoj je bilo jasno, da je kot ulit za film, ki je ob glasbi postal dvakrat močnejši! To je bil eden tistih čudežnih trenutkov, ki se vam pripetijo pri snemanju filmov, ko se vse kar naenkrat poklopi. Boljši so od seksa. No, dobro, mogoče ne boljši, so pa nepopisno fantastični.«
– Mike Nichols, Time Out
kritike
»/…/ ne samo eden najboljših filmov leta, pač ena najboljših resno-komičnih družbenih satir, kar jih je spočel Hollywood od časa Prestona Sturgesa. /…/ Zabeležite si ga v rokovnik kot film, ki ga morate videti – in to bržkone dvakrat, da bi sploh lahko okusili vse njegove ostre satirične duhovitosti in filmične užitke. /…/ Smešni, čezmerni in ganljivi Diplomiranec je sofisticiran film, ki gospoda Nicholsa in sodelavce postavlja ob bok najboljšim sodobnim satirikom na svetu.«
– Bosley Crowther, The New York Times
»Diplomiranca, najbolj smešno ameriško komedijo leta, podžiga tisti svobodni duh, ki so ga v svoje filme ponesli mladi britanski režiserji. Ni smešen zaradi vizualnih gegov, verbalnih šal in drugih obrabljenih neumnosti, pač pa zato, ker ima svoj nazor. Hočem reči, ker je proti nečemu. Komedija je že po naravi subverzivna, ne glede na to, kaj si misli Doris Day. Večina hollywoodskih komedij ima v sebi nefilmske podmene. Ena najpogostejših je ta, da se morajo filmski liki na smešne dogodke odzivati na enak način kot gledališki igralci. Tako dobimo pavlihovstvo Jerryja Lewisa. Toda v direktnem slogu novih britanskih avtorjev so šale namenjene gledalcu, smešne stvari pa se ne zgodijo v filmu – temveč so film. Ta teorija temelji na prepričanju, da gledalci, ki so videli že na stotine filmov, prihajajo v kino opremljeni z instinktivnim znanjem filmskega jezika. Nove britanske komedije (Umetnost ugajanja, Morgan, Alfie, Tom Jones, Težka noč nekega dne) se tako upirajo običajni praksi in njihova uporaba samega filma je del komedije. Ko se zgodi nekaj smešnega, se ne odzovejo igralci: odzove se ves film – s tem, kar v naslednjem trenutku pokaže. Prav takšen je Diplomiranec, ki naznanja Mika Nicholsa kot ključno ime med novimi režiserji.«
– Roger Ebert, Chicago Sun-Times