zgodba
Skupina Buldožer je na svojem prvencu Pljuni istini u oči (1975) predstavila edinstveno mešanico številnih glasbenih in kulturnih vplivov, od rocka do alternativnega popa in jazza. Tako z ovitkom kot vsebino je prinesla nekaj povsem drugačnega od prevladujočih trendov na jugoslovanski popularno glasbeni sceni sredi sedemdesetih let. Njeni odrski nastopi so bili manične eksplozije kreativne norosti, ki so publiko bodisi šokirale ali navduševale. Besedila so bila poezija ironije in absurdnosti, ki ji je navidezno manjkalo smisla, a so postala priljubljena in določene fraze so se prikradle v pogovorni jezik. Odnos skupine z mediji je bil že v času socializma, ko za PR še nismo slišali, zastavljen grandiozno in manipulatorsko. Njen prvenec Pljuni istini u oči je povzetek vsega naštetega. Ne le, da je beležil rekordno prodajo (preden je bil umaknjen iz prodaje oziroma prepovedan), album še po štirih desetletjih odmeva in navdušuje nove generacije glasbenikov.
V dokumentarcu Varje Močnik člani skupine Buldožer, njihovi prijatelji in oboževalci obujajo spomine. Njihova pričevanja se prepletajo s fiktivnimi prizori, slikovnim materialom s plošče, arhivskim gradivom in animacijami. Vse skupaj ustvarja svež in surrealističen film, ne samo o legendarnem albumu, ampak tudi o aktualni družbi in času.
zanimivosti
Dokumentarec Pljuni istini u oči je drugi v seriji filmov o ključnih ploščah, ki so pisale slovensko glasbeno zgodovino. Prvi je bil posvečen prvencu Pankrtov, plošči Dolgcajt (Igor Zupe, 2006), tretji, namenjen prvencu skupine Laibach, pa bo javno predstavljen v letu 2018.
»V zgodovini popularne glasbe teh krajev je veliko albumov, ki s svojo kakovostjo presegajo okvire takratne države, ki se je spominjamo pod imenom Jugoslavija. A če dobro premislimo, ni veliko, vsaj ne preveč, albumov, ki so tako zabavni in duhoviti, da med poslušanjem uživate in se hkrati glasno krohotate.«
– Momčilo Rajin, glasbeni kritik
»Ko smo kot mulci začeli poslušati domačo glasbo, smo mislili, da se je vse začelo leta 1981, da pred tem ni bilo ničesar alternativnega in zanimivega. Potem smo doživeli razodetje, pravzaprav smo doumeli, da je leta 1975, kar se je nam zdela davna preteklost, obstajal nekakšen protopunk.«
– Boris Vlastelica, Repetitor
»Začetna ideja je bila popolnoma enostavna: delali bomo svoje komade v srbohrvaščini. In igrali bomo po celi Jugoslaviji. To je bila osnovna ideja.«
– Borut Činč, član skupine Buldožer
»Ti ljudje se rogajo. Vsemu se rogajo. Življenje ni to in ono, življenje je feferon. Sprejmite ga takšnega, kakršno je, in to je to. /…/ Vse pred njimi je bilo brez veze. Tisti trenutek, ko sem slišal Pljuni istini u oči, se mi je nekaj premaknilo v glavi za vse večne čase.«
– Darko Begić – Bega, Trobecove krušne peći
iz prve roke
»Absurdnega filma o najbolj resni skupini vseh časov ni bilo težko narediti. Imejte v mislih, da je bilo v snemanje vloženo vsega pet odstotkov truda, ostalo so bili pogovori, potovanja, ilustracije, brskanje arhiva, izgubljanje živcev, animacije, koncepti in miskoncepti, montaža in oštarijske seanse. Ljudje so na tem filmu delali več kot enajst let!«
– Varja Močnik
portret avtorice
Varja Močnik je končala študij filmske in televizijske režije na ljubljanski AGRFT. Po študiju je kot režiserka več let delala v različnih uredništvih TV Slovenija ter sodelovala pri projektih drugih avtorjev. Trenutno deluje kot urednica programa pri Slovenski kinoteki in filmskem festivalu Kino Otok.
kritike
»S spretno uporabo animacije in domiselno izpeljavo komentarja ovitka plošče ter uvedbo vloge voditeljice dnevnika avtorica filma v realnem času trajanja kultnega Buldožerjevega albuma uspešno rekonstruira duh časa in se pokloni eni najpomembnejših skupin v regiji. Ta LP film služi kot opomnik in lekcija novim generacijam, kako biti avtentično subverziven v odnosu do sistema.«
– obrazložitev žirije festivala Dok’n’Ritam, Beograd
»Buldožerji, očetje invencije in motherfuckerji ekscesa, ki so bili videti tako, pravi nekdo, »kot da so se ravno vrnili iz pragozda, v katerem so preživeli divjo noč«, so bili nepredvidljivi, neobvladljivi, nedisciplinirani in politično nekorektni, novih generacij pa niso pozivali, naj dvignejo roke (kot Bijelo dugme), temveč glave. Tale doku sprofllira vse štikle, vse ključne verze, vse karizmatične trenutke, a tudi vse buldožerje, Beleta, Činča, Ježa, U. Lovšina, Vebleta in gorečega Breclja, še vedno žive, zrele za comeback v času, ki jih potrebuje.«ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Poleg Činča v filmu “prinašajo” svoje spomine – pri čemer pod učinkom njihove »vožnje« s kamero proti nam skoraj pozabimo, da gre za spomine – še drugi buldožerji, Boris Bele, Andrej Veble, Štefan Jež in Marko Brecelj (ta bolj v svojem aktualno aktivističnem stilu), a ker so oni svoje že naredili, je toliko bolj zanimivo (in včasih prav osupljivo) poslušati hrvaške in srbske glasbene kritike in novinarje o fenomenu in učinku plošče Pljuni istini u oči, o čemer govori še vrsta mlajših glasbenikov. V ozadju vseskozi slišimo pesmi s te plošče, vidimo pa samo en njihov nastop, natančneje nastop dua Brecelj-Bele na opatijskem festivalu. Ni arhivskih posnetkov njihovih koncertov, je režiserka Varja Močnik pojasnila po projekciji. A če je to pomenilo pomanjkanje vizualnega gradiva, tega primanjkljaja po zaslugi domislice s parodijo TV-dnevnika (toda izključno o Buldožerju), ki ga je suvereno vodila Jelena Aščič, ni bilo opaziti.«
– Zdenko Vrdlovec, Dnevnik