Loznica v značilno zadržanem slogu – s fiksno kamero, brez konkretne kontekstualizacije – spregovori o sodobni “kulturi” masovnega turizma v koncentracijskih taboriščih, banaliziranju zgodovine in vulgariziranju pietete, značilnih za horde obiskovalcev Sachsenhausna, manjšega taborišča v bližini Berlina. Loznica, ki si je naslov sposodil pri istoimenskem romanu o holokavstu G.W. Sebalda, je snemal v štirih taboriščih, vendar se je nazadnje osredotočil le na eno. Povsem zadostuje. Filmu bi se prilegal podnaslov “bikiniji, selfiji in lagerji” ali še bolje “koncentracijska taborišča kot Disneyland”.
»Ena največjih skrivnosti teh krajev je motiv, ki tisoče ljudi privabi k preživljanju poletnih koncev tedna v nekdanjih koncentracijskih taboriščih ob ogledovanju peči v krematoriju. Film sem posnel, da bi raziskal ozadje tega vprašanja.«
– Sergej Loznica