zgodba
Romeo Aldea, 49-letni zdravnik iz Transilvanije, vzgaja hčerko Elizo v želji, da bi po dopolnjenem osemnajstem letu odpotovala na študij v tujino. Vse se odvija po očetovem načrtu. Elizi se obeta štipendija za študij psihologije v Veliki Britaniji, opraviti mora le še maturo, kar je za odlično dijakinjo gola formalnost. Toda grozljivi incident, ki se pripeti na dan pred prvim pisnim izpitom, postavi na kocko dekletovo prihodnost. Romeo mora sprejeti težko odločitev. Za nastalo situacijo je sicer mogoče najti rešitve, a te kršijo načela, ki jih je kot oče doslej vcepljal svoji hčeri.
iz prve roke
»Matura je zgodba o kompromisih in načelih, odločitvah in izbirah, individualizmu in solidarnosti, pa tudi o vzgoji, družini in staranju. To je zgodba o staršu, ki se sprašuje, kaj je najboljše za njegovega otroka. Naj se ta čim bolje znajde v resničnem svetu ali naj se vselej trudi biti pošten in spreminjati svet na bolje? /…/ Zgodba Romea Aldee je tudi zgodba o družbi in njenih institucijah. Lahko najdemo povezavo med kompromisom, korupcijo, vzgojo in revščino? Lahko svoje otroke vzgojimo drugače, kot smo bili vzgojeni sami? Pripovedno bistvo takšnega filma ne tiči v natančnem pojasnjevanju vseh tem in pomenov, pač pa v težnji, da jim prepušča prosto pot. Jezik je vedno abstrakten, komunikacija vselej netočna, detajli včasih sporočajo toliko vsebine kot zgodba v celoti. Specifičnost filmske umetnosti se nahaja natanko v podrobnostih, ki jih lahko zaznamo edinole ob gledanju filma: v neprevedljivi drži, nedoločljivem občutku, nejasnem stanju duha – v stvareh, ki jih ne moremo izreči z besedami.«
– Cristian Mungiu, režiser in scenarist
portret avtorja
Cristian Mungiu (1968, Iași) velja za enega pomembnejših predstavnikov tako imenovanega novega vala romunskih režiserjev, ki je na začetku 21. stoletja Romunijo postavil na svetovni filmski zemljevid. Od prvega uspeha Cătălina Mitulescuja v Cannesu leta 2004 je kinematografija te bivše diktature doživljala uspeh za uspehom, od nagrade v sekciji Posebni pogled za Smrt gospoda Lazarescuja (Moartea domnului Lăzărescu) Cristija Puiuja in zlate kamere za Smo imeli revolucijo ali ne? (A fost sau n-a fost?) Corneliuja Porumboiuja do zlate palme, ki jo je iz Cannesa leta 2007 odnesel prav Mungiu s svojim drugim celovečercem 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva (4 luni, 3 săptămâni și 2 zile). Na canskem festivalu sta bila premierno prikazana tudi režiserjev prvi celovečerec Occident (2002) in omnibus Zgodbe iz zlate dobe (Amintiri din epoca de aur, 2009), skupinski nastop mlajše generacije romunskih filmarjev, ki je nastal na Mungiujevo pobudo. Na rednem sporedu Kinodvora smo si leta 2013 ogledali režiserjev tretji celovečerni film, nenavadno ljubezensko zgodbo v odmaknjenem samostanu Daleč za griči (După dealuri), ki je v Cannesu leta 2012 prejela nagrade za scenarij in najboljši igralki. Četrti samostojni celovečerec Matura je avtorju na letošnjem canskem festivalu prinesel še lovoriko za najboljšo režijo.
kritike
»/…/ mojstrski, kompleksen, psihološke subtilnosti in moralne teže poln film o poraznih odločitvah posameznikov, ki se prebijajo po družbeni lestvici: o ljudeh v primežu vdanosti tistim, ki so jim pomagali kršiti pravila, o ljudeh, ki v korupciji drugih iščejo alibi za lastne neuspehe, in o tistih, ki upajo, da lahko nastala mreža nepoštenih uslug učinkuje kot alternativni sistem vrednot. /…/ Matura je zapleten, globoko inteligenten film in mrakoben portret depresivnega stanja duha v deželi, kjer je generacija devetdesetih upala, da bo lahko zaživela na novo. Predstavi Titienija in Drăgușove sta briljantni. Film je pravi biser v že tako izjemnem programu letošnjega Cannesa.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Za svoje otroke bi naredili karkoli, mar ne? Romunski režiser Cristian Mungiu (4 meseci, 3 tedni in 2 dneva) se tega zaveda, povsem jasno mu je. Toda njegova boleča, silovita drama hkrati zastavlja vprašanje: kaj če bi vam skrhana družbena, politična in pravna kultura dovolila, da zanje dobesedno naredite karkoli, ne ozirajoč se na moralnost svojih dejanj? /…/ Matura, ki uspe v dobri dve uri in le nekaj dni spraviti neznansko količino zgodbe, združuje kinetično energijo bratov Dardenne s tančico skrivnosti, ki spominja na Beli trak avstrijskega avtorja Michaela Hanekeja, zlasti njegov film Skrito. Oba filma sta se dotaknila vprašanja morale, ki jo ali pa je ne posredujemo svojim otrokom, in to je tudi osrednja tema Mature. To ni pesimističen film – Mungiu celo namigne, da lahko nova generacija izboljša razmere –, vsekakor pa je brutalno odkrit.«
– Dave Calhoun, Time Out London
»Čeprav gre za režiserjevo prvo sodelovanje z direktorjem fotografije Tudorjem Vladimirjem Pandurujem, je vizualna podoba vse tisto, kar od Mungiujevih filmov zdaj že pričakujemo. Še vedno je eden redkih avtorjev, ki zna iz posameznikovega zatilja ustvariti legitimen fokus pozornosti. Naj se kamera tesno prilepi na igralce ali hladno opazuje svet okoli sebe (v tem primeru predmestje Cluja), vselej igra vlogo gledalčevega dvojnika in še podkrepi neizpodbitno iskrenost režiserjeve vizije.«
– Jay Weissberg, Variety
»Mungiujev film, ostro kritična, pretresljiva in zapletov polna moralna drama, sledi manj linearni, bolj krožni ali spiralni strukturi kot avtorjeva prejšnja dela, /…/ toda film ni nič manj neizprosen, morda gre celo za bolj kritičen in razgaljajoč prikaz romunske družbe, saj ima njegova kritika tokrat mnogo širši družbeni domet.«
– Jessica Kiang, The Playlist
»Cristian Mungiu ne zna narediti povprečnega filma. Da ga zanima moralna kondicija romunske družbe, je pokazal že v nagrajenih filmih 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva (2007) ter Daleč za griči (2012), z Maturo pa je scenaristično in režijsko presegel samega sebe. Subtilna socialno psihološka družinska drama se osredotoča na odnos med uspešnim očetom kirurgom in njegovo najstniško hčerjo, ki jo hoče za vsako ceno spraviti iz Romunije … /…/ Tu je moralni kavelj tega premišljenega filma, ki ima v sebi nekaj hanekejevskega, nekaj globoko neprijetnega: skorumpirani sistem medsebojnih uslug, iz katerega bi hotel odrešiti hčerko, kirurga spremlja kot vrnitev potlačenega in daje gledalcu vedeti, da korupcija korumpira, klientelizem in nepotizem pa nista samo stvar posttranzicijskih in postkomunističnih družb.«
– Mateja Valentinčič, MMC RTV SLO
»Njegove utvare, da lahko nadzoruje svet okrog sebe, so ponazorjene z Mungiujevo značilno estetiko: z vztrajno dolgimi kadri, kamero, ki svojim likom ves čas sledi čez ramo, in širokimi posnetki pokrajine. Dopolnjujejo jo preprost, asketski in realističen vizualni slog blede in hladne barve, preprosta montaža in tresoča se kamera, ki poudarja napetost in nejasnost dogajanja – vizualni slog, ki je ključno zaznamoval romunski novi val. Morda bi lahko pomislili, da Matura v primerjavi s Mungiujevimi prejšnjimi filmi ali z romunskim novim valom na splošno ne ponudi ničesar novega; vsekakor ni tako žgoča in presunljiva kot Daleč za griči ali zlasti kot 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva. A morda je prav zato, ker je subtilnejša in ker svoj pogled usmerja v neodmaknjeno sedanjost, njen družbeni komentar še bolj učinkovit.«
– Tina Poglajen, Dnevnik
»Učinki so resda grobi, nasilni in strupeni, toda trženje korupcije je – vsaj sodeč po Maturi – edini način, da se znebiš podrejenosti. Še več: korupcija preprečuje dokončno samouničenje družbe, obenem pa je – v obupani, ponižani, deklasirani družbi – videti kot edino jamstvo za skupno dobro. Če bi se vprašali, ali je Elizin oče ravnal etično, je tako, kot bi se vprašali, ali ekonomija, ki regresivni splet uničujočih strasti, interesov, pričakovanj, špekuliranj in zavisti ureja s cenami, ravna etično. Korupcija vsaj ne obleži v skladišču.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina