zgodba
Po petnajstih letih skupnega življenja se Marie in Boris odločita za ločitev. Skupaj s hčerama živita v hiši, ki jo je kupila Marie, Boris pa jo je popolnoma obnovil. Ker si Boris ne more privoščiti novega stanovanja, Marie pa mu ne namerava izplačati tako visokega deleža, kot ga zahteva, še vedno živita skupaj. V resnici nobenemu od njiju ni čisto vseeno za drugega, čeprav sta si neprestano v laseh.
Joachim Lafosse (Najini otroci) razpre široko paleto silovitih čustev, ki jih iz nekoč ljubečega para iztisne ločitev.
iz prve roke
»V jedru tega projekta tiči preprosto sporočilo: ločitev je vedno poraz. Nihče nikoli ne vstopi v razmerje upajoč, da se bo nekoč končalo. Nenadna nesreča Marie in Borisa prisili, da ponovno vstopita v starševski vlogi, v vlogi, ki ju bosta vedno igrala, ne glede na to, ali ostaneta skupaj ali ne. /…/ Marie in Boris sta kljub določenim nestrinjanjem dobra starša. Konca svojega razmerja nista predvidela in nikoli se nista vprašala, koliko se zares trudita za odnos. Pregovor pravi ‘čisti računi, dobri prijatelji’, jaz pa pravim, da so čisti računi temelj dobrih ljubezenskih zgodb. Ne gre le za to, kaj oba partnerja prineseta v razmerje v finančnem smislu, ampak tudi, kolikšen del sebe vlagata v odnos. Tu se med Marie in Borisom zgodi nesporazum. /…/ Denar je le simptom, ne pa tudi vzrok njunih težav; to idejo sem želel podrobneje raziskati. Boris njun spor pripiše ideji razrednega boja /…/. Vedno boste od nekoga revnejši, a to še ne pomeni, da s to osebo ne morete živeti. Upam, da bodo ljudje v filmu uživali, ker bo lahko vsak prišel do svojih zaključkov, in da se bodo po koncu o njem pogovarjali. Film razišče tudi fenomen, ki je precej nov. Naši stari starši se niso ločevali zaradi moralnih razlogov, tega takrat enostavno niso počeli, danes pa se ljudje nočejo ločiti zaradi finančnih razlogov. Kljub vsemu še kar naprej živijo skupaj, zgolj zaradi ekonomskih dejavnikov. /…/ To nekaj pove o času, v katerem živimo. /…/ Nemogoče je bilo obiti ekonomsko realnost: cene najemnin so v velikih mestih tako visoke, da se mnoge ločitve zavlečejo, ker si ljudje ne zmorejo sami plačevati najemnin. /…/ Že leta sem si želel posneti film o paru, ki se ločuje in se mora pri tem soočati s parom dvojčkov: ko smo zaljubljeni, vsi fantaziramo, da bomo z ljubljeno osebo kot dvojčki, starši pravih dvojčkov pa se morajo soočiti s tistim, kar sami ne bodo nikoli mogli biti. Sam sem dvojček in polbrat dvojčkov in sem to izkusil skozi pripovedovanje staršev, potem pa še skozi pripovedovanje očeta, ki je imel z žensko, ki je tudi dvojčica, še par dvojčkov. To je ena od stvari, ki sem jo želel prikazati v tistem prizoru plesa.«
– Joachim Lafosse
portret avtorja
Joachim Lafosse se je rodil leta 1975 v Bruslju in diplomiral na inštitutu IAD v Louvain-la-Neuvu. Številne nagrade si je prislužil že s prvim celovečernim filmom, Folie privée (2004). Leto 2006 je bilo za mladega režiserja prelomno: njegov delno avtobiografski Ça rend heureux je bil prikazan v tekmovalnem sporedu festivala v Locarnu in prejel veliko nagrado na festivalu Premiers Plans v Angersu, tretji celovečerec Nue propriété pa se je uvrstil v tekmovalni program Filmskega festivala v Benetkah, kjer je prejel nagrado SIGNIS.
Leta 2008 je bil v sklopu Štirinajst dni režiserjev v Cannesu premierno prikazan njegov četrti celovečerec Élève libre. V Cannes se je Lafosse vrnil leta 2012, ko je bil v sekciji Posebni pogled prikazan njegov film Najini otroci (À perdre la raison), ki raziskuje psihološko dinamiko pred tragedijo detomora, videli pa smo ga tako na festivalu LIFFe kot tudi v rednem programu Kinodvora. Film je bil večkrat nagrajen, opažena je bila zlasti igra glavne igralke Émilie Dequenne. Na LIFFu smo si lahko ogledali tudi zadnja dva Lafossova filma. Leta 2015 je posnel Bele viteze (Les chevaliers blancs), uprizoritev odmevne afere iz leta 2007, ko so pripadniki francoske dobrodelne organizacije skušali pretihotapiti večje število otrok iz Čada v Francijo. Film je na festivalu v San Sebastiánu prejel nagrado za najboljšo režijo. Celovečerec Ko ljubezni ni več je bil premierno predvajan na festivalu v Cannesu v sekciji Štirinajst dni režiserjev.
kritike
»/…/ boleče intimna, grozljiva in fascinantna drama o čustveni in finančni kompleksnosti ločitve. /…/ inteligenten, sočuten, zahteven film.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Lafosse se v tej privlačni družinski drami spretno izogiba postavljanju na eno ali drugo stran ter občinstvu omogoči, da vidi, da imata obe strani prav in da se obe motita. Z nepopustljivo pozornostjo opazuje vsakodnevna opravila in nihajoča čustva svojih dveh likov, pri tem pa uporablja zanj značilno omejen prostor dogajanja in skrbno načrtovane posnetke kamere iz roke, da bi ustvaril klavstrofobično okolje in nas postavil pod kap rastoče nevihte, v katero se je spremenil odnos para.«
– Kerri Craddock, Mednarodni filmski festival v Torontu
»/…/ zgleduje se po studijskih filmih poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih let, natančneje po tisti vrsti iz resničnega življenja črpajočih dram, kakršnih Hollywood ne snema več. Ko ljubezni ni več je Lafossov Kramer proti Kramerju (Kramer vs. Kramer), in čeprav središčna dinamika tu gledalca še bolj potre kot srce parajoč sodni spor za skrbništvo otrok, ki se odvija med očkom rešiteljem Dustinom Hoffmanom in mamo zapuščevalko Meryl Streep, je Lafosse za ceno resnice pripravljen žrtvovati zabavo.«
– Peter Debruge, Variety
»Lafossova kamera ne potrebuje kompleksnih postavitev niti se ji ni treba posebej približevati Marie in Borisu, da bi našla in razkrila nepopisno zapleteno dogajanje v njunih srcih. Ko gledamo nemalokrat nepomembna pričkanja o denarju in opazujemo njuna obraza, kadar ne uspeta izraziti svojih čustev, ni težko razumeti in začutiti njune stiske.«
– Manuela Lazic, Little White Lies
»Film je najboljši v trenutkih nelagodja, ko napetosti zacvrčijo in se jasno pokažejo usodne razpoke v temeljih tega zakona. Posebej učinkovit je hromeče mučen prizor prijateljskega druženja ob večerji, kakršnega nismo videli vse od Praznovanja (Festen) Thomasa Vinterberga dalje. Skupinska igra je tu odlična: prijatelji Marie in Borisa so priče incidentu, ko se par z divjo teritorialnostjo loti krožnika s siri.«
– Wendy Ide, Screen Daily
»Ko ljubezni ni več je kot Prizori iz zakonskega življenja Ingmarja Bergmana, zgoščen v ožji časovni okvir in omejen na zgolj nekaj sob /…/.«
– Jordan Mintzer, The Hollywood Reporter
»Atmosfera je vnetljiva, napetost zadušljiva. Nelagodje tišči, resentiment vrešči. A dokler se stanovanja ne proda, sta obsojena na ločeno življenje pod isto streho. Njuni hčerki, ki ta teater krutosti gledata, pa se ne moreta odločiti, za koga bi navijali. Film, ki ne skriva, da bo zdaj sodišče odločilo, kako bodo živeli, /…/, navija za “bele viteze”. Še dobro, v Lafossovih Najinih otrocih je ženska, ki ni več vzdržala v “ječi”, svoje otroke preprosto pobila. Film Ko ljubezni ni več je idealen za prvi zmenek – idealnejši od youtubskih ločitev.« ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Odlika filma je, da Lafosse ne prijateljuje ne z Marie ne z Borisom. Na nobeni strani ni. Oba prikaže večplastno, kot “žrtvi” in “storilca”. Njegov fokus je usmerjen tako v emocionalno kot finančno krutost ločitvenega razmerja, ki se skuša prebijati skozi na videz banalen vsakdanjik, a postaja ta klavstrofobičen do mere, da enostavno ne znata več ven. /…/ Ko ljubezni ni več ni ravno film, ki bi reklamiral zakonsko oziroma družinsko življenje. A tudi ni film, ki bi mu nasprotoval. Lafossovi “prizori iz družinskega življenja” sporočajo, da je ločitev vedno poraz (z obilico kolateralne škode) in da se prava “ekonomika” partnerskega odnosa zares začne šele, ko romantično vznesena vstopna valuta v razmerje, soočena s prozo življenja, počasi izgublja vrednost. Prav na tej točki, ki zahteva odrasle, empatične in odgovorne posameznike, razpade vse več sodobnih družin.«
– Ženja Leiler, Delo