»Vsa umetnost je propaganda …«
– George Orwell
»… in vsa propaganda je umetnost.«
– Laibach
Pod ljubečim, a trdnim vodstvom dolgoletnega navdušenca je kultna skupina Laibach na presenečenje vsega sveta postala prvi tuji rock bend, ki je kadarkoli nastopil v Severni Koreji. Ob srečanju s strogo ideologijo in kulturnimi razlikami se skupina le s težavo prebija skozi šivankino uho cenzure, preden jo spustijo pred občinstvo, ki se še nikoli ni soočilo z alternativnim rokenrolom. Medtem na mejo med obema Korejama postavljajo propagandne zvočnike in odštevanje do začetka vojne se začne. Hribi oživijo … z zvoki glasbe.
Glasbeni dokumentarec o zgodovinskem koncertu skupine Laibach v Severni Koreji.
zanimivosti
»Menim, da je Laibach v Severni Koreji najbolj fascinanten kulturni, ideološki in politični dogodek v 21. stoletju do sedaj.«
– Slavoj Žižek
Skupina Laibach je v Severni Koreji nastopila ob sedemdeseti obletnici dneva osvoboditve, ki obeležuje konec japonske kolonialne nadvlade.
Več o turneji: http://www.traavik.info/projects/laibach-the-liberation-day-tour/
Več o skupini Laibach: www.laibach.org
iz prve roke
»Mislim, da je Laibach edini bend, ki mu lahko uspe kaj takega [komunicirati s severnokorejskim režimom]. Kdo drug bi znal rokenrol združiti z glasbenim slogom, ki je blizu Severni Koreji? To je seveda poglavitni razlog, da sem izbral to skupino. Tamkajšnji ljudje česa podobnega še niso videli, hkrati pa zunanja podoba zasedbe, njihova zgodovina, ikonografija in seveda glasba vključujejo elemente, ki so jim znani. Ne le vojaške bobne in pompozne, bombastične orkestralne aranžmaje, ampak tudi besedila. Ko poslušamo njihovi pesmi Life is Life in One Vision /…/, se nam zdi, kot bi brali program Korejske delavske partije: ‘When we all feel the power, we all give the best’ ali ‘One heart one soul just one solution’. /…./ Najlepše pri vsem tem je, da je Laibach presenetljiva, hkrati pa tudi precej logična izbira za prvi zahodni bend, ki je kadarkoli igral v Severni Koreji. Tudi to je paradoks. Zelo sem ponosen, da sem dogodek pripeljal v sistem, ki ni ravno navdušen nad paradoksi.«
– Morten Traavik
»Mislim, da je edini resnični zločin, ki ga lahko zagreši ustvarjalec takšnega filma, prikrojevanje resničnosti /…/. Naš edini zločin pa je bil morda, da smo k filmu pristopili igrivo; posnetkov in prikazanih dogodkov nismo vzeli preveč resno.«
– Uģis Olte
portret avtorjev
Morten Traavik je norveški režiser in umetnik, ki deluje v mednarodnem prostoru in se izraža v širokem spektru umetniških žanrov. Študiral je gledališko režijo v Rusiji in na Švedskem. V svojih delih, ki brišejo mejo med umetnostjo, aktivizmom in družbenimi problemi, se nikoli ne oddalji od ideje, da je svet oder in identiteta igranje vlog. Njegova lepotna tekmovanja za preživele žrtve zemeljskih min, Miss Landmine Angola (2008) in Miss Landmine Cambodia (2009), so prišla na naslovnice časopisov in spodbudila razprave po vsem svetu. Znan je tudi po številnih kontroverznih sodelovanjih s severnokorejskimi umetniki in vodilnimi na področju kulture, deluje pa tudi kot pooblaščeni predstavnik za kulturne zadeve v tej državi.
Uġis Olte je latvijski režiser in montažer, ki pri ukvarjanju z resnimi temami rad ohranja igrivost. Z občutkom glasbenika in prepričanjem, da so lahko sanje, miti in pravljice uporabna orodja za pripovedovanje sodobnih zgodb, je ustvaril številne izvirne televizijske formate, glasbene videe, reklame in tudi tri kratke filme: The Red Spot, KK2678 in King of the Wild Things. Njegova srednjemetražna dokumentarca Stuck in Stikine (2007) in Double Aliens (2015) sta bila lansko leto premierno predvajana na festivalu IDFA.
kritike
»Precejšen del komičnega učinka te potencialne vabe za množice temelji na trčenju dveh zelo različnih vrst kulturne ekscentričnosti. A film, poln ostrih komentarjev o diplomaciji in cenzuri v državi, ki je za številne še vedno skrivnost, je več kot le zabavna kurioziteta. /…/ Traavik – umetnik in koncertni impresarij s skrbno pristriženimi brčicami ter glavni pobudnik neverjetnega obiska benda v Pjongjangu – je s svojimi neutrudnimi poskusi, da bi uskladil načrtno ekscentrično podobo skupine z ostrimi birokratskimi zahtevami Kim Jongove administracije, čudna in ganljiva figura. /…/ Njegova mešanica trdne odločnosti in prikritega humorja je prepričljiva; dlje ko trajajo vaje, ki jih z nenehnimi pritožbami ovirajo neizprosni gostitelji, bolj se zdi koncert podoben nadrealističnim sanjam, ki jih je on sam obudil v življenje.«
– Guy Lodge, Variety
»Laibach v Severni Koreji? Obljuba, ki izpolni samo sebe. Obe entiteti prinašata močno politično sporočilo in pri tem uporabljata zelo podoben jezik, a imata popolnoma različne cilje. /…/ Izjemno privlačen, gladko zmontiran (z očitnimi vplivi glasbenih videospotov) in dobro pološčen prikaz dogodka, ki je postal zgodovinski preprosto zaradi dejstva, da se je zgodil.«
– Vladan Petković, Cineuropa
»Morda najbolj spektakularen kulturni dogodek v zadnjem času, nedvomno pa najbolj presenetljiv dokumentarec, kar jih boste videli to leto.«
– Pernille Egebjerg, Filmmagasinet
»Glavni junak Dneva osvoboditve je kar Traavik – človek, ki je režiral morda enega najboljših Laibachovih spotov – The Whistleblowers, in človek, ki je organiziral že nekaj kulturnih izmenjav s Severno Korejo. Z njim pride v ospredje trenje med dvema tako različnima političnima, ideološkima in kulturnima svetovoma, da drug drugemu ne delujeta le ekscentrično, celo izključujoča se, ampak ves čas tudi dvoumno. In prav na tej dvoumni ravni, ki je obenem tudi raven avtocenzure, je izpeljan celoten dokumentarec. Od gledalca zato po svoje zahteva, da ga zna brati med vrsticami. /…/ Na poti do cilja Traavik naleti na veliko situacij, denimo zastarelo tehniko in nerazumljivo cenzuro, ki bi lahko pri zahodnem gledalcu vzbudili superioren ali celo pomilovalen krohot. Temu se sijajno izogne. In prav v tej izrazito staromodni humanistični gesti je morda največja odlika tega dokumentarca: ne manipulira z resničnostjo, hkrati pa ne trdi, da je resničnost ena sama.«
– Ženja Leliler, Delo