»Film izhaja tako iz mojega dojemanja sveta, v katerem živimo, kot iz formalnih filmskih ambicij. /…/ Gre za odgovor na klimo, ki jo že dolgo čutim in ki bi jo lahko opisal kot ‘učinek ekonom lonca’: nekaj, kar vre in o čemer se pogosto sprašujem, zakaj ne eksplodira. Človeku je seveda v naravi, da se prilagaja, integrira in sprijazni s stvarmi, ki so pravzaprav nesprejemljive. A od časa do časa pride v zgodovini trenutek vstaje, trenutek revolucije. Čas, ko ljudje rečejo ‘stop’. Upor. S to premiso sem začel pisati scenarij in se hitro obrnil k žanrskemu filmu: bolj kot zakaj me je namreč začelo zanimati vprašanje kako. Z zakaj opravim v prizoru, v katerem Adèle Haenel reče: ‘Moralo se je zgoditi.’ Samo po ulici se moraš sprehoditi, da začutiš to zelo otipljivo napetost. Samo časopis prelistaš in ugotoviš, da se zares lahko vsak trenutek nekaj zgodi. /…/ Vloga filmskega ustvarjalca je drugačna od vloge novinarja, sociologa ali zgodovinarja. Moj cilj ni dešifriranje ali komentiranje aktualnih dogodkov. Ti se za film tako ali tako odvijajo prehitro /…/ Moč fikcije se skriva drugje: v ustvarjanju sveta, ki ima lastna pravila, logiko in sile. Bolj kot za opazovanje gre za analizo. Za umetnika je seveda nujno, da je občutljiv za resničnost oziroma se pri njej navdihuje, a v naslednjem koraku se mora od nje odmakniti in ustvariti svojo lastno resnico. Mora se počutiti svobodnega.«
– Bertrand Bonello
»Nočni razgledi so vrhunski paradoks: film, ki po eni strani deluje, kot bi bil snet s časopisnih naslovnic, po drugi strani pa se zdi trmasto odmaknjen od sodobnega trenutka. /…/ V prejšnjih filmih /…/ se je Bonello ukvarjal s stanjem političnega radikalizma po letu 1968. Nočni razgledi z brutalno neizbežnostjo svojega konca prinašajo najmračnejši pogled na to temo doslej. Če si sposodimo vrstico iz filma Roberta Bressona Hudič, verjetno (Le diable probablement): ‘Nobene revolucije ne bo – prepozno je.’«
– Dennis Lim