zgodba
Moški se po brodolomu znajde na samotnem tropskem otoku, ki ga naseljuje le nekaj rakov in ptic. Na vsak način se skuša vrniti domov, toda načrte mu vsakič prekriža orjaška rdeča želva, ki uniči možev splav. Ko mu nekega dne sledi na kopno, jo v besu potolče. A njeno telo se čez noč spremeni v mlado žensko. Presunljiva, poetična animirana alegorija o večnem kroženju življenja, človekovi povezanosti z naravo ter globokih vezeh družine in ljubezni v de Witovem edinstvenem minimalističnem slogu in produkciji slovitega japonskega studia Ghibli.
zanimivosti
Brezdialoški animirani film, ki prepleta ročno risano in digitalno animacijsko tehniko, je prva mednarodna koprodukcija japonskega studia Ghibli, znamenitega producenta animejev, ki slovi po delih soustanovitelja studia, ikoničnega japonskega avtorja Hayaa Miyazakija. V Londonu živeči nizozemski animator in ilustrator, z oskarjem nagrajeni Michaël Dudok de Wit, je film Rdeča želva, za katerega je začel na povabilo japonskega studia leta 2006 pisati scenarij, delal celih deset let. Ker se je želel »izogniti estetiki ‘potovalnih brošur’«, je tudi sam odpotoval na majhen otok v Sejšelih in tam nekaj časa živel z domačini. Hodil je na sprehode, opazoval okolico in posnel na stotine fotografij.
iz prve roke
»Film pripoveduje zgodbo na linearen in krožen način. S pomočjo časa upodablja njegovo odsotnost, tako kot lahko glasba poudari tišino. Govori pa tudi o realnosti smrti. Človek je nagnjen k temu, da se upira smrti, se je boji in brani, kar je zdravo in naravno. Toda hkrati lahko dosežemo čudovito in intuitivno razumevanje, da smo čisto življenje in da nam ni treba kljubovati smrti. Upam, da film izraža to občutje. /…/ Ideja, da bi napisal zgodbo o veliki želvi, se mi je porodila že zgodaj. Morala je biti veličastno in spoštovano morsko bitje. Morska želva je mirna in samotarska; za dolga obdobja izginja v globine oceana in vzbuja skorajda občutek nesmrtnosti. /…/ Veliko smo razmišljali o tem, koliko skrivnostnosti naj ohrani zgodba. Mislim, da filmi studia Ghibli zelo dobro uporabljajo prisotnost skrivnostnega. Skrivnost je lahko nekaj čudovitega, toda občinstvo ne sme izgubiti stika z zgodbo. Skrbno moramo ravnati z njo. In to brez uporabe besed, saj v filmu ni dialoga. Najenostavneje je razložiti nekaj z besedami, a seveda so tudi drugi načini: vedenje likov, glasba in montaža.«
– Michaël Dudok de Wit, režiser in avtor zgodbe
portret avtorja
Michaël Dudok de Wit (1953, Abcoude) je v Londonu delujoči režiser, animator in ilustrator nizozemskega rodu. Leta 1978 je z diplomskim filmom The Interview zaključil študij na Umetniškem kolidžu v West Surreyju (danes Univerzi za ustvarjalne umetnosti). Je avtor pogosto nagrajenih televizijskih oglasov in izjemnih kratkometražnih animiranih filmov. Odlikuje jih de Witova značilna tehnika risanja s čopičem, tinto in akvareli po navdihu japonske in kitajske tradicionalne umetnosti: Tom Sweep (1992), Menih in riba (Le moine et le poisson, 1994, nagradi césar in cartoon d’or ter nominacija za oskarja za najboljši kratki film), Oče in hči (Father and Daughter, 2000), Diši po čaju (The Aroma of Tea, 2006). De Witov presunljivi kratkometražec Oče in hči, dobitnik oskarja za najboljši kratki film leta 2001, ki danes velja za klasiko animiranega filma, je požel prestižne nagrade na svetovnih filmskih festivalih, med njimi glavni nagradi v Annecyju in Clermont-Ferrandu. Rdeča želva, ki jo je de Wit posnel na pobudo in pod okriljem slovitega japonskega animacijskega studia Ghibli, je avtorjev prvi celovečerni animirani film.
kritike
»Ljubezenska zgodba stoletja.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Na obale Cannesa je po skoraj desetletju neutrudnega, v molk ovitega dela prineslo novi film Michaëla Dudoka de Wita. Hipnotična, brezdialoška Rdeča želva je basen tako preproste, tako čiste vrste, da se zdi, kot bi obstajala že na stotine let. Kot lesketajoča se morska črepinja, ki so jo brusile in gladile generacije pripovedovalcev. Ta drobni umetniški biser /…/ bi lahko bil adaptacija kakšne manj znane Andersenove klasike ali pa ljudske pripovedke z oddaljenega otočja v južnem Pacifiku. Toda ne, očarljiva arhetipska pripoved se je porodila režiserju samemu in rezultat je najbolj pristno avtorski film, kar jih lahko letos vidite v Cannesu.«
– Peter Debruge, Variety
»Malo umetniških sodelovanj obrodi tako popolno sintezo senzibilitet, kakršno najdemo v Rdeči želvi, ganljivi animirani odi življenjskim ciklom /…/. Minimalistični celovečerec brez dialogov v duhu avtorjevega z oskarjem nagrajenega kratkega filma Oče in hči ponudi še eno presunljivo odisejado o osamljenosti in čvrstosti družinskih vezi. Hkrati pa daje na ogled izjemen posluh studia Ghibli za elegantno preproste zgodbe, ki dajejo slutiti globlje resnice. To je tiha in pretanjena mojstrovina podob, ki vsaka zase nosijo pomen, skupaj pa izpovedujejo univerzalno resnico.«
– Eric Kohn, IndieWire
»Minevanje časa, moč in brezbrižnost narave ter načela preživetja so čudovito vtkani v animirano fabulo brez dialogov /…/. Nizozemski ilustrator in animator Michaël Dudok de Wit z izdatno mero nepretenciozne poezije čudovito razgrne svoj umetniški polet, o katerem že dve desetletji pričajo nagrajeni kratkomtražci. Ležerna, a očarljiva saga ponuja skrbno odmerjene doze humorja in prebliske nadrealizma v ravno pravšnjih trenutkih, da zamajejo in zmedejo naša narativna pričakovanja. /…/ Preprosto povedano, gre za najvišji izraz tankočutne in globoko ganljive animacije.«
– Lisa Nesselson, Screen Daily
»Rdeča želva je vizualno osupljiva poetična basen, ki poseduje mnogo več kot zgolj lepoto. /…/ meditativna celovečerna animacija preiskuje ritme naravnega sveta ter skrivnosti in uganke vsakdanjega življenja. Zgodbi o brezimnem brodolomcu na osamljenem otoku s preprosto, prečiščeno vizualno podobo, ki uspe biti hkrati realistična in razkošna, ne manjka nevarnosti in dramatičnih dogodivščin. A kot pritiče brezdialoškemu filmu, v katerem se pretakajo harmonična glasba Laurenta Pereza del Mara in ambientalni zvoki narave, nas Rdeča želva ne želi le očarati, pač pa tudi obogatiti duha. In to ji uspe.«
– Kenneth Turan, Los Angeles Times
»Digitalna animacija je s svojimi barvnimi plohami pogosto videti ploska. Globina in tekstura tega filma /…/ pa sta neverjetni. Morate si ga ogledati na velikem platnu. ‘Sem nežna duša, romantik. Rad jočem,’ je lani v nekem intervjuju dejal de Wit. Vzemite to kot svarilo, ne pozabite robčkov.«
– Isabel Stevens, Sight & Sound
»De Witovi ekipi je, ne da bi se trudila doseči fotorealizem, uspelo poustvariti gibanje s soncem obsijane morske vode, ritmično šelestenje listja, celo razliko v barvi med izpostavljenimi in potopljenimi granitnimi skalami na robu oceana. Zdi se, kot bi jim uspelo rotoskopirati celo naravo.«- Kristin Thompson, Observations on Film Art »Pripoved, podana v mehkih, toplih tonih animacije in s harmonično glasbeno spremljavo, brez besed preigrava cel spekter človeških občutij: v enem najbolj nepozabnih animiranih filmov zadnjih let se prepletajo drama, vznemirjenje, akcija in humor.«
– žirija Mednarodnega združenja filmskih kritikov FIPRESCI, LIFFe
»Od vseh petih se nas je najbolj dotaknil in nas prepričal film, s katerim se odmikamo od ustaljenih predstav o tem, kakšen je tipičen film za mlade. Z minimalističnim pristopom in brez dialoga se uspe soočiti z univerzalnimi in večnimi življenjskimi vprašanji ljubezni, odraščanja in minevanja, predstavljenimi skozi samosvojo in izčiščeno estetiko. Zgodbo čudovito dopolnjuje glasba in v paru z animacijo ustvari meditativno in ganljivo atmosfero na samotnem otoku, kamor nas film odpelje.«
– Nagrada mladinske žirije Kinotrip, LIFFe
»V času, ko so ekranizacije Defoejevega Robinzona Crusoeja tako neizbežne kot mutacije kapitalizma (Robinzon ga je itak izumil) in ko je popkultura – vse bolj apokaliptična, vse bolj skeptična do pošastnih levitev kapitalizma – obsedena z brodolomi in samotnimi otoki /…/, je bilo le še vprašanje časa, kdaj se bo pojavil film, ki bo brodolom in samotni otok prikazal kot nekaj permanentnega. Da bo to storil nemi animirani film, je bilo nepričakovano, toda Rdeča želva /…/ je tako briljantno preprosta, tako komplicirano kruta, tako minimalistično sublimna in tako melanholično precizna, da živih ljudi – no, igralcev – ne boste pogrešali. A le kako bi jih: animirani liki so tu bolj živi od živih ljudi. In ko igrajo, igrajo tako dobro, kot da so jim slog igre obliznili dolgi, počasni, sivi, tropski valovi – ali pa tropska gandža.« ZELO ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Zdi se, da sta za pravljičnost Rdeče želve dve razlagi. Po prvi sanjske vzorce v zgodbi dopolnjuje racionaliziranje, medtem ko gre pri drugi razlagi za pravljico v vsej njeni čistosti. V nobeni izmed njiju pa ni mogoče zanikati močnega ekološkega pridiha, ki v luči podnebnih sprememb, tako kot mnoga druga umetniška dela tega časa, opominja na vsemogočnost narave, ki se ne ozira na mikro odnose med ljudmi in živalmi, ampak dogajanje v skladu z lastnimi zakoni vodi po poti uničenja in ponovnega rojstva.«
– Pia Nikolič, Ekran