Film ponuja vpogled v svet otroških odnosov, na videz preprostih, pa vendar polnih čustev.
zgodba
Desetletna deklica Sun v razredu nima prave prijateljice. Tik pred novim semestrom na šolo pride Jia. Sun ji z veseljem razkaže okolico, jo povabi k sebi domov, kjer si lakirata nohte, rišeta in se igrata s Suninim mlajšim bratcem. Pohajkujeta po mestu, skačeta na trampolinu in se špricata ob potoku. Obe sta veseli novega prijateljstva, ki jima je v oporo, medtem ko so njuni starši precej odsotni. Ko se začne pouk, pa se Jia spoprijatelji z Boro in njeno skupino deklet, v kateri Sun ni dobrodošla. Prijateljstvo je iz dneva v dan na večji preizkušnji in napetost se stopnjuje z izključevanjem, obrekovanjem, lažmi in izsiljevanjem. Sun se želi pogovoriti z Jio in se soočiti s težavami, a Jia to čuti kot vsiljevanje, zato jo vztrajno zavrača. Pri obeh dekletih se žalost in strah stopnjujeta. Medtem Sun pri mlajšemu bratcu preverja, zakaj se še vedno igra s prijateljem, ki ga vztrajno tepe. Zakaj ga ne udari nazaj? Bratec ji odgovori: »In kdaj bi se potem igrala?« Bosta dekleti druga drugi oprostili?
knjižica Najin svet
iz prve roke
»Nisem želela posneti zgodbe o vrstniškem nasilju, temveč o odnosih med prijateljicami. Ti odnosi so lahko zelo zapleteni. Sun močno hrepeni po tem, da bi imela prijateljico, vendar nima potrebnih družabnih spretnosti ‒ je sramežljiva in preprosto ni dovolj pogumna, da bi si našla družbo. In tako postane samotarka. V filmu je tudi nekaj vrstniškega nasilja, vendar do njega ne prihaja zaradi zlobe ali naklepa. Za njim ni nekega večjega načrta. Sunina glavna sovražnica Bora je na primer odličnjakinja pod velikim pritiskom, in ne zlobna pošast. Tako kot vsi se rada druži s priljubljenimi otroki, ne z zgubami ali odrinjenci, kot je Sun. To je nekaj povsem običajnega. /…/ Sun se najbrž sploh ne zaveda, kako velika je njena težava. Kot otrok sem imela to za del vsakdanjega življenja, za nekaj, čemur ni vredno namenjati preveč pozornosti. Včasih sem se počutila zelo osamljeno, vendar nisem vedela, kaj je osamljenost ali od kod izvira. To spoznaš šele med odraščanjem. Zato sem ta film posnela ne le za otroke, ampak tudi za odrasle, ki lahko ocenijo resnično tragičnost situacije. /…/ Pri 12 letih sem preživljala težko obdobje. Bila sem nova na šoli in spoprijateljila sem se z deklico, ki je bila zelo prijazna. Mislila sem, da sva sorodni duši in da bova za vedno najboljši prijateljici. Toda nekega dne mi je obrnila hrbet in bila sem zelo nesrečna. Začela se je družiti s priljubljenimi otroki, mene je ignorirala, potem pa se je začela še znašati nad mano. Bilo je grozno, bila sem povsem na tleh. Pozneje sem skušala ugotoviti, zakaj je to storila. Razmišljala sem, da je morda imela razloge, ki jih jaz nisem mogla razumeti, da je imela težave doma, tako kot jaz. Morda je bila zaradi razmer v družini pod stresom, kar se je zgodilo tudi meni. Seveda Najin svet ne pripoveduje dobesedno moje zgodbe, so pa v filmu nekatera moja občutja in izkušnje. /…/ Po vsem svetu so otroci in odrasli kruti drugi do drugih. Toda če v Koreji nimaš dobrih ocen, te lahko imajo za slabo družbo. Otroke lahko bolj zanimajo tvoje ocene kot tvoja osebnost. To je žalostno. Ko sem bila majhna, pa so obstajali drugi razlogi, ki so bili ravno tako kruti. Kot vidite v filmu ‒ ko je eden iz bogate družine, drugi pa iz revne, se je teže razumeti.«
– Yoon Ga-eun, režiserka in scenaristka
portret avtorice
Rojena leta 1982, sprva zaključila študij zgodovine in verskih študij. Nato se je vpisala še na filmsko režijo. Predavala je v filmskih krožkih srednjih in visokih šol v Seulu. Nato se je zaposlila v Korejskem filmskem muzeju, kjer se je ukvarjala s filmsko vzgojo za otroke in mlade. Skozi svoja dela kaže zanimanje za življenja otrok, njihovo intimno doživljanje sveta, skrbi in težav. Želi si, da bi v teh filmih otroci igrali osrednjo vlogo. Njen kratkometražec Son-nim (2011) je bil prvi azijski film, ki je dobil glavno nagrado na prestižnem mednarodnem filmskem festivalu kratkega filma v Clermont-Ferrandu. Naslednji kratki film, Kong-na-mul (2013), pa je prejel kristalnega medveda za najboljši kratki film na Berlinalu (sekcija Generation). Film Najin svet je bil premierno prikazan na Berlinalu 2016.
kritike
»Le redkim filmom je svet otrok uspelo pričarati na tako živ in tankočuten način. /…/ Najin svet zvede kompleksnosti odraslega življenja na njihov začetek in jih pronicljivo predstavi prek izginjajoče nedolžnosti svojih mladih zvezd. Je majhno čudo, ki svojo zapletenost zakrije z lahkotno enostavnostjo.«
– Pierce Conran, Time Out
»Očarljiv celovečerni prvenec Yoon Ga-eun o prijateljstvu med dvema desetletnicama osvetli družbena vprašanja, ki vplivajo na otroke v Koreji tako v razredu kot zunaj njega. Film, ki poteka v rahločutnem tempu in je vseskozi zanimiv, stvari nikoli ne prižene do skrajnosti. /…/ Toda podobno kot pri filmu Son-nim (medn. Sprout) ne gre toliko za pripovedovano kot za način pripovedovanja, saj Yoon Ga-eun zgradi prisrčno zgodbo, podano skozi oči obeh deklic. Medtem ko se večinoma izogiba konfliktu, pretanjeno in tankočutno sledi njunemu prijateljstvu in tako doseže enakomeren učinkovit ritem. Obe mladi igralki sta opravili odlično delo in pomanjkanje izkušenj nadomestili z očitnim naravnim talentom. Choi Soo-in še posebej izstopa kot glavna junakinja filma, ki je prisiljena privzeti materinsko vlogo. Yoon Ga-eun si zasluži vse spoštovanje, da je izvabila tako močne interpretacije iz večinoma tako mlade zasedbe.«
– Jason Bechervaise, Screen Daily
»Najin svet je neusmiljen in antinostalgičen pogled na otroštvo. Vendar je hkrati film, poln pretanjene filmske inteligence. Na primer: majhno stanovanje, v katerem živi Sunina družina in ki narekuje njeno premikanje v njem, in njegovo nasprotje, veliko večja hiša, kjer živi Sunina sošolka Jia z babico, nudita razburljiv vizualni odnos med ljudmi in prostorom. Kako se otroci premikajo skozi zelo prostorne ali ozke interierje ali eksterierje, je le en primer svežega, jasnega filmskega pristopa. To je zelo resen film, ker režiserka svoje mlade protagoniste jemlje zelo resno. /…/ Vsebuje odkritost in ogromno zaupanje v svoje občinstvo, naj bo to zelo mlado ali staro. /…/ In je oboje: obetajoč pogled v prihodnost filma, hkrati pa se zdi, da je posnet z modrostjo starega mojstra.«
– Rüdiger Tomczak, shomingekiblog
»V filmu je nedolžnost očitna in celo nasilništvo ni preveč temačno, pogosto pa ga uravnotežijo tudi drugi dejavniki – bodisi ljubezen Sunine družine ali ustvarjanje nestalnih zavezništev. Yoon Ga-eun se upre tudi temu, da bi nasilnike prikazala kot popolne negativce, tako da pokaže družbeni pritisk, s katerim se soočajo zaradi učnega uspeha, celo pri tako mladih letih. Bora, ki je glavna nasilnica in vodja ‘hudobnih deklet’, postane človeška, ko vidimo, kako se odzove na izgubo prvega mesta v razredu. Med šolskim bremenom in različnimi družbenimi razredi, ki so jasno razvidni, je mogoč uvid, kako in zakaj bi lahko prišlo do težav in razkolov. /…/ Na splošno mi je bilo všeč zelo veliko stvari – od igre do bližnjih posnetkov in točnega prikaza, kako je stati na prehodu med otroštvom in najstništvom. Konec pa je bil enostavno pika na i tega kompleksnega, svežega in ganljivega filma.«
– Cindy Zimmer, ATK magazine
»Gledalci bodo zagotovo čutili empatijo do protagonistk: vsi smo bili otroci in trudili smo se v svetu, kjer niso govorili našega jezika, kar smo skušali preživeti na svoj način. Film ne vsebuje dramatičnih vrhuncev, pač pa razgrne občutljivo zgodbo (zahvaljujoč režiserkini senzibilnosti), z učinkovito interpretacijo odličnih igralk, neizkušenih, toda obetavnih.«
– Francesca Boi, FEMS du Cinéma
»Kamera sledi nastopajočim in presenetljivo občutljivo razkrije njihova čustva z interpretacijo izjemno naravnih igralk. Že takoj na začetku vidimo, kako kamera v sam center slike v velikem planu postavi Sunine oči, ki gledajo, ali bo izbrana v moštvo. Išče znake prijateljstva, medtem ko v ozadju slišimo zmerjanja sošolcev. V nekajsekundnem prizoru nam režiserka razkrije bolečino protagonistke in njeno skrito željo po pripadnosti in prijateljstvu. Svet odraslih je medtem daleč: starši in učitelji so pogosto posneti z odrezanimi obrazi. Precizne izbire, ki potrjujejo njihovo le delno razumevanje tragedije mlade protagonistke.«
– Francesco Lughezzani, Qui si parla di Cinema