zgodba
Dvanajstletni Samuele živi na otoku sredi morja. Hodi v šolo in strelja s svojo fračo. Rad se igra na kopnem, čeprav vse okoli njega diši po morju ter šepeta o možeh, ženah in otrocih, ki plujejo po njem, da bi dosegli obalo njegovega otoka. To ni običajen otok. Lampedusa je simbolna meja Evrope, ki jo že dve desetletji prečka na tisoče migrantov v iskanju svobode. Otok površine dvajsetih kvadratnih kilometrov je sedemdeset navtičnih milj oddaljen od afriške in sto dvajset od sicilske obale. V zadnjih dvajsetih letih je na obalah Lampeduse pristalo prek štiristo tisoč migrantov. Ocenjujejo, da jih je petnajst tisoč izgubilo življenje med nevarno plovbo.
Zlati medved za najboljši film Berlinala 2016. Nominacija za oskarja za najboljši celovečerni dokumentarec.
iz prve roke
»Lampeduso sem prvič obiskal jeseni leta 2014, da bi tam posnel desetminutni film, ki bi bil nato prikazan na mednarodnih festivalih. Želja producentov je bila ustvariti kratek, urgenten film, ki bi ponudil drugačno podobo Lampeduse leni in vase zazrti Evropi, katere predstava razraščajoče se migracijske krize je bila zbegana in popačena. Slednje je veljalo tudi zame. Lampedusa je že zdavnaj postala nejasno brenčanje glasov in podob s televizijskih zaslonov in šokantnih časopisnih naslovov, ki so govorili o smrti, stiski, nevarnosti, invazijah in ljudskih vstajah. Ko pa sem prispel na otok, me je tam pričakala povsem drugačna realnost od tiste iz medijev in političnih razprav. Spoznal sem, da tako kompleksnega sveta, kot je Lampedusa, ni mogoče stisniti v pičlih nekaj minut. Da bi ga lahko doumel, sem se moral vanj popolnoma in za daljši čas pogrezniti. Vedel sem, da ne bo lahko. Da moram najti način, kako prodreti v ta svet. Nato pa se je, kot se pri dokumentarnem filmu pogosto dogaja, pripetilo nepričakovano. Zaradi napada bronhitisa sem poiskal nujno pomoč v bolnišnici in tam spoznal dr. Pietra Bartola, edinega otoškega zdravnika, ki je v zadnjih tridesetih letih sprejel in pregledal sleherno skupino rešenih beguncev. On je tisti, ki odloča, kdo mora v bolnišnico, kdo v center za pridržanje tujcev in kdo je pokojen. /…/ Nekoč sem Pietra Bartola vprašal, zakaj je Lampedusa tako velikodušen kraj. Odgovoril mi je, da je to otok ribičev, in ribiči nikoli ne zavrnejo tistega, kar prihaja z morja. Morda je to lekcija, ki bi se je morali vsi naučiti. /…/ Moja odločitev, da se preselim na Lampeduso, je spremenila vse. V letu bivanja na otoku sem prestal dolgo zimo in obdobje ribolova ter nazadnje spoznal resnični ritem poplave migrantov. Preseči sem moral navado medijev, ki se zgrnejo na Lampeduso zgolj v kriznih trenutkih. Življenje tam me je naučilo, da je pojem krizne situacije povsem brez pomena. Tam je kriza vsakodnevna realnost. Vsak dan se nekaj zgodi. Da bi v polnosti doumel to tragedijo, moraš biti ne le blizu situaciji, pač pa v dolgotrajnem stiku z njo. Le tako sem se lahko naučil razumeti občutenje otočanov, ki tragedijo opazujejo že dve desetletji. /…/ Zgodbo te tragedije sem hotel povedati skozi oči otočanov, katerih pogled in posluh za stvari ter način življenja so se v zadnjih dvajsetih letih drastično spremenili. /…/ Upam, da bo ta film pripomogel k ozaveščenju, da umiranje ljudi, ki skušajo prečkati morje na begu pred tragedijo, preprosto ni sprejemljivo.«
– Gianfranco Rosi
zanimivosti
Dokumentarist Gianfranco Rosi se je v svet in okolje svoje snovi znova potopil v pristni maniri terenskega antropologa. Na sicilski otok Lampedusa se je preselil za eno leto, si prek stika z domačini odprl vrata v mikrokozmos tamkajšnje kulture in pri filmu Odprto morje nastopil tudi kot snemalec slike in zvoka. Sprva je dokumentiral na ducate pristankov begunskih ladij na obalo Lampeduse. Z vpeljavo reševalnih akcij, kakršna je Mare Nostrum, s katerimi skuša italijanska mornarica potapljajoče se ladje prestreči že na morju, se je kopenska meja odmaknila od obale. »Migrantov na Lampedusi ni več videti. Otok prečkajo kot fantomi. Odložijo jih na doku starega pristanišča, od koder jih avtobusi nemudoma odpeljejo v centre za pridržanje tujcev, nato pa jih že čez nekaj dni odpošljejo na celino.« Da bi spoznal resnični ritem, pravila in dnevno realnost, je Rosi pridobil dovoljenje sicilskih oblasti za snemanje na ladji Cigala Fulgosi italijanske mornarice, na krovu katere je preživel mesec dni, ter v centru za pridržanje tujcev na Lampedusi. »To je svet znotraj sveta, odrezan od vsakdanjega življenja otoka. Največji izziv je bilo iskanje načina, kako posneti ta svet, da bi odrazil ne le njegovo resnico in stvarnost, pač pa tudi njegovo človečnost.«
portret avtorja
Gianfranco Rosi se je rodil leta 1964 v Asmari, Eritreja. Po študiju v Italiji se je leta 1985 preselil v New York in kasneje diplomiral na filmski šoli Newyorške univerze. Popotovanje po Indiji je obrodilo režiserjev prvi dokumentarni film, Boatman (1993), prikazan na številnih mednarodnih festivalih, med drugim v Locarnu, Sundanceu in Torontu. Celovečerni dokumentarec Below Sea Level (2008), posnet v kalifornijski puščavi, mu je ob številnih lovorikah in nominaciji Evropske filmske akademije za najboljši dokumentarni film leta 2009 prinesel nagrado orizzonti v Benetkah in veliko nagrado na festivalu dokumentarnega filma Cinéma du Réel. Za celovečerni dokumentarec El Sicario, soba 164 (El Sicario, Room 164, 2010), filmski intervju z nekdanjim poklicnim morilcem mehiškega kokainskega kartela, ki smo si ga lahko leta 2011 ogledali na Festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani, je v Benetkah prejel nagrado Mednarodnega združenja filmskih kritikov FIPRESCI ter nagrado za najboljši film na festivalih DocLisboa in DocAviv. Rosijev naslednji film, Sveta obvoznica (Sacro GRA, 2013), je postal prvi dokumentarec v zgodovini beneškega festivala, ki mu je uspelo osvojiti zlatega leva. Februarja 2016 mu je film Odprto morje prinesel še zlatega medveda za najboljši film festivala v Berlinu.
kritike
»Rosiju so očitali prikaz trpljenja in smrti ter obsojali njegovo metodo, ki jo najbolje opišemo kot fikcijo s pristnim dokumentarnim vzgibom, v kateri resnični ljudje odigrajo same sebe. Ugovarjali so tudi srce parajoči lepoti tega filma – bržkone nočemo niti izvedeti, koliko pomorskim reševanjem je moral biti Rosi priča, da je lahko eno teh nazadnje posnel v maniri, ki po veličastnosti nočnih posnetkov in občutku za ritual kot srž človeške eksistence malodane spominja na Forda. Toda Rosi kaže ljudi, ki nekaj počno in ki s svojo izkušnjo dnevno živijo. Oni so zgled. Čeprav večina le opravlja svoje ‘delo’, tisti, ki sprejemajo begunce, ne delujejo ravno prijazno. A če globoko v srcih ne bi mislili dobro, le zakaj bi bili tam, na prvi bojni črti človeškega trpljenja? Odprto morje je vrhunski primer krepkega humanizma, ki pritrdi sklepu Susan Sontag iz knjige Pogled na bolečino drugega: trpljenja ni dovolj zgolj motriti in prepoznati, o njem je treba spregovoriti, ga ubesediti, ga predelati v zgodbo – le ta lahko ljudi spodbode k dejanjem.«
– Olaf Möller, Film Comment
»V filmu Odprto morje dokumentarist Gianfranco Rosi uperi svoj pogled v otoške prebivalce, zlasti dvanajstletnega dečka po imenu Samuele, katerih življenja posredno in neposredno spreminja begunska problematika, ki daleč presega to drobno skupnost. Krize se loteva skozi humanizem, v govorici pretanjene in odločno nekomercialne filmske poeme. Rosija, ki se po mikrosocioloških portretih Sveta obvoznica (na obrobju Rima) in Below Sea Level (v opustošenem mestecu globoko v kalifornijski puščavi) znova pogrezne v skupnost na obrobju, že dolgo privlačijo tiha življenja. Toda nikoli mu ni uspelo njihovega čutenja in duše tako sijajno predočiti gledalcu – vse do tega filma, v katerem posredno, skozi prizmo Lampedusinih prebivalcev, osvetli zaostrujočo se mednarodno krizo in skozi brezskrbno nevednost svojega mladega protagonista odrazi in obsodi našo lastno.«
– Peter Debruge, Variety
»Predočanje orjaških proporcev še vedno trajajoče begunske krize, ki vsako leto terja na tisoče življenj in predstavlja trpko preizkušnjo, ki ji evropska enotnost in vrednote tragično niso kos, se je izkazalo za vse pretežko nalogo za novinarsko poročanje. Toda tam, kjer medijem umanjkajo moči, se začne Odprto morje. Le edinstveni dokumentarist, kot je Gianfranco Rosi, lahko ujame to dramo skozi periskop svoje kamere, usmerjene na mali sicilski otok Lampeduso. Tja se val za valom zgrinjajo ladje obupanih ljudi, ki na evropsko obalo prinašajo svoja trpljenja, tragedije in stiske. Tam se italijanska mornarica in obalna straža trudita reševati preživele. Humor in sočutje, s katerima je Rosi portretiral prebivalce ob rimskem cestnem obroču v Sveti obvoznici /…/, sta zopet še kako prisotna, a tokrat služita osvetlitvi mnogo bolj pomembne in aktualne tematike.«
– Deborah Young, The Hollywood Reporter
»Dečkovo zgodbo preveva občutek vdanosti v usodo in globoke žalosti, ki pričata o razsežnostih človeške tragedije bolje, kot bi to lahko opravile katerekoli podobe. Odprto morje je film, ki mojstrsko zoperstavlja nasprotujoče si trenutke in teme. Podvodni posnetki v soju mesečine, hkrati strašni in sublimno lepi, odražajo neizbežno grozo, s katero se v vodah ob Lampedusi soočajo tisti, ki iščejo zatočišče, medtem ko se Samuele po zgledu svojega očeta, pomorščaka, uči krmariti, pri čemer ga ovira bolno oko. Prav ta spoj nedolžnosti in izkušnje, tragedije in komedije, izpričuje samo bistvo Rosijevega filmskega humanizma in njegove izjemne veščine v predstavljanju nepredstavljivega.«
– Harriet Warman, CineVue
»Ključni lik filma pravzaprav ni Samuele, pač pa zdravnik, ki predstavlja vezni člen med na videz ločenima svetovoma in zagotovi najbolj silovit prizor filma, v katerem nam pove, da se v nasprotju s prigovarjanjem svojih prijateljev nikoli ne more in ne bo ‘navadil’ gledati toliko smrti in trpljenja /…/. Tako kot mnoge podobe tega filma bi moralo biti tudi zdravnikovo pričevanje obvezno čtivo za vse tiste politike in druge ljudi, ki prebežnikom odrekajo varno zavetje in nov dom.«
– Geoff Andrew, Sight & Sound
»Rosi postavi težko, a v temelju zadovoljno življenje prebivalcev Lampeduse nasproti strahotni negotovosti, ki jo izkušajo prišleki. /…/ Naslov opravi tri funkcije hkrati: ne sugerira le katastrofe, ki se ta trenutek odvija na Sredozemskem morju, je tudi naslov ene tistih otožnih pesmi, ki jih slišimo v filmu, in evocira spomin na drugo svetovno vojno, ko so svetlobni signali mornarice rdeče obarvali tamkajšnje morje. To je tih, pretanjen film, toda film, ki udari z vso močjo.«
– Andrew Pulver, The Guardian
»Odprto morje prepleta usode afriških beguncev z življenjem italijanske ribiške družine na otoku Lampedusa. Rosi skozi poetično pomenljive podobe osvetli ta ločena svetova, ju poveže prek osebe zdravnika in motiva morja, ki hrani te in ubija one. Film, ki izkleše nov pogled na katastrofo; film, ki ne dopušča nemega sprejemanja statusa quo.«
– izjava ekumenske žirije, Mednarodni filmski festival v Berlinu
»Odprto morje je skratka eno tistih del, ki s tem, ko nas opozarja na pravi obraz nekega dogajanja, ki mu zaradi nerazumevanja podeljujemo zlovešče tone, in s tem, ko nam nevsiljivo predstavi različne človeške usode, v nas prebuja tisto, kar nas temeljno opredeljuje – našo človečnost, tisti biti človek.«
– Denis Valič, RA ARS
»”Moje levo oko je leno,” pravi, kot da bi skušal najti učinkovito metaforo za lenobnost in apatičnost zahodnega pogleda, ki se z begunci solidarizira le, ko so daleč stran, nekje v Sredozemlju, na Lampedusi, ladji smrti, odprtem morju, ki žre življenje in zapira oči. Italijanski doku Odprto morje, dobitnik letošnjega berlinskega zlatega medveda, ki ga je posnel Gianfranco Rosi, avtor briIjantnega dokuja Sacro GRA (beneški zlati lev 2013), jih odpira. A to ni Michael Moore. Tu ni duhovičenja, tu ni režiserjevega ekshibicionizma, tu ni off-meditacij. Niti tu, na Lampedusi, ni kontakta. In Odprto morje je prav to: obdukcija zahodne tišine in zahodnega pogleda, ki dela vse, da bi se izognil kontaktu z očmi beguncev.« ZELO ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Vezni člen med pripovedma je otoški zdravnik, ki skrbi tako za prišleke kakor za domačine. Pri prvih popisuje umrle, med njimi ogromno otrok, ter zdravi hudo dehidracijo in kemične opekline od goriva. Pri drugih se ukvarja s slabovidnostjo in alergijami. Tako kot on tudi mi ne vemo, kaj naj s tem kontrastom. Odprto morje je film, ki ne osmišljuje. Rosi uperja kamero, kombinira podobe in si misli svoje. Vsa odgovornost je na gledalcu.«
– Dušan Rebolj, Nedeljske novice
»Begunci, živi ali mrtvi, so navsezadnje zgolj telesa, ki jih je treba registrirati in klasificirati v skladu z veljavno proceduro. Kaj bi lahko bolje ilustriralo birokratsko naravo Evropske unije! Kakorkoli že, šele v mreži teh kontrastnih razmerij in nemogočih odnosov se v polni meri razkrije prava globina in človeška tragika begunske drame. Rosiju ni treba ničesar posebej pojasnjevati, komentirati, zagovarjati ali obsojati, podobe so dovolj zgovorne, gledalcu pa na subtilen način ponujajo primerjave in sklepe, ki jim ne more ubežati.«
– Bojan Kavčič, Vklop