zgodba
V zadnjih dneh kulturne revolucije se politični zapornik vrne k ženi, a ta ga zaradi amnezije ne prepozna več. Epska ljubezenska zgodba, s katero se velikan kitajskega filma Zhang Yimou (Dvigni rdečo svetilko, Hiša letečih bodal, Heroj) po desetletju blockbusterjev vrača k intimnim človeškim zgodbam ter svoji dolgoletni muzi, legendarni Gong Li.
kritike
»Težko boste našli bolj tradicionalen in brezčasen film, kot je ta družinska drama /…/ o krivdi, ljubezni in spravi /…/. Film je v svojem prikazu običajnih ljudi, ki so jih zaznamovali politični pretresi, izjemno ganljiv; ta oda temeljnim vrednotam, ki preživijo celo v takšnih grozljivih okoliščinah, ima epsko razsežnost, ki v spomin prikliče še eno veliko zgodovinsko romanco, Doktorja Živaga.«
– Maggie Lee, Variety
»Film seveda ima zgodovinski in politični pomen /…/, a Zhang pripoveduje zgodbo na globoko oseben način – čas in prostor dogajanja imata specifičen pomen, a njegove čustvene konture se razraščajo v nekaj večjega. /…/ Vrnitev domov je pristna melodrama z vsemi nefiltriranimi čustvi, ki sodijo zraven. /…/ Ni me sram priznati, da sem se ob prizoru, v katerem Chen Lu ženi bere lastna pisma, prepustila čustvom. Včasih se je pač treba vprašati: zakaj pa sicer hodimo v kino? /…/ Filmska umetnost je bila ustvarjena za filme, kakršen je Vrnitev domov.«
– Stephanie Zacharek, The Village Voice
»Filmi, ki sta jih skupaj ustvarjala režiser Zhang Yimou in igralka Gong Li /…/, so več let predstavljali ne le tisto najboljše v kitajski kinematografiji, ampak tudi najvišji dosežek v žanru, ki je izgubil svojo nekdanjo priljubljenost. Gledati Vrnitev domov pomeni vrniti se h globokim čustvom tistih zgodnejših del, čeprav obarvanih z minevanjem časa in nabranimi izkušnjami. V skladu z njunimi najbolj brezčasnimi stvaritvami, ki so melodrami vrnile subtilnost in globino, je njun novi film hkrati razmislek o desetletja dolgem razmerju med velikim režiserjem in njegovo filmsko boginjo. /…/ Zhang Yimou s svojo običajno tankočutnostjo in mojstrstvom naslika Vrnitev domov v ostrih odtenkih alegorije ter dokaže, da njegova ustvarjalna moč ostaja nezmanjšana.«
– Giovanna Fulvi, Mednarodni filmski festival v Torontu
»Predstavljajte si film, v katerem profesorja zaprejo na Goli otok, od koder po desetih letih zbeži, a ga hči, prepojena s partijskim agit-propom, izda, tako da ga vrnejo na Goli otok, toda ko ga tri leta kasneje izpustijo, se ga žena, že vsa amnezična, ne spominja več, medtem ko hči – v spremenjenih okoliščinah, ne več balerina, temveč tovarniška delavka – išče pot do sprave. Vrnitev domov je ta film, le da se dogaja na Kitajskem /…/, jasno, v času ‘kulturne revolucije’ in brutalne maoistične ‘prevzgoje’, ko je revolucija žrla otroke in ko so otroci žrli starše, tako da je bila potem – po odjugi in spremembi kurza – amnezija najboljša oblika sprave. Zgodovina je neodposlano pismo, ne pa odrešitev, ali bolje rečeno: zgodovina je dom, v katerega se ne moreš vrniti čistega srca. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»/…/ dobrodošla vrnitev ene najbolj čustveno silovitih igralsko-režiserskih zvez v filmski zgodovini.«
– Mike D’Angelo, The A.V. Club