zgodba
Shukichi in Tomi, starejša zakonca iz mesteca Onomichi, pripotujeta v Tokio na obisk k svojima otrokoma – sinu Koichiju, ki ima v predmestju majhno kliniko, in hčeri Shige, ki vodi kozmetični salon. Koichi je preveč zaposlen, da bi se ukvarjal z gostoma, zato se nastanita pri hčeri, ki pa ne skriva, da sta ji starša v nadlego. Skrb zanju zato preloži na Noriko, vdovo njunega najmlajšega, preminulega sina. Noriko, ki ni v neposrednem sorodu z družino, zakonca sprejme z naklonjenostjo in toplino …
iz prve roke
»Skozi zgodbo o rasti tako staršev kot otrok sem opisal začetek propada japonske družinske ureditve.«
– Yasujiro Ozu
kritike
»Iz preproste anekdote se razvije eden največjih japonskih filmov. Ozujev slog, zdaj že do kraja izpopolnjen, skrajno varčen, se zlije v film, ki je tako nepozaben zato, ker je tako pristen, tako resničen, pa tudi ker tako veliko zahteva od gledalca. Kakršne koli zvijače so v Ozujevih filmih redke, tu pa jih sploh ni. Dve generaciji, enostavna zgodba /…/, vseprežemajoče vzdušje vročega poletja in zavajajoče preprost slog – vse to se združi v film, ki je tako japonski in hkrati tako oseben (ter zato univerzalen), da postane mojstrovina.«
– Donald Richie, Ozu
»/…/ že tako velik ugled filma in njegovega režiserja še naprej raste. /…/ Ko si Potovanje v Tokio, ki ga redno označujejo za enega najboljših filmov vseh časov, enkrat ogledaš, ga nikoli več ne pozabiš.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Zaradi načina, kako je delo vstopilo v svetovno filmsko kulturo, bi lahko posumili, da je njegova slava zgolj naključna. Pozna pomlad (1949) in Zgodnje poletje (1951), če navedemo le dva primera, zagotovo nista nič manj odlična. Ozu sam je nakazal pomislek: ‘To je eden mojih najbolj melodramatičnih filmov.’ Toda Potovanje v Tokio je v resnici velikodušen uvod v njegov edinstveni svet. V miniaturni obliki vsebuje številne lastnosti, ki vedno znova očarajo njegove oboževalce in ganejo občinstvo do solz.«
– David Bordwell
»Ta izjemna študija o staranju, minljivosti in družinskem življenju (ter še marsičem) prinaša tisti nepozabni trenutek: ‘Ali ni življenje razočaranje?’ ‘Da.’ (z nasmeškom).«
– Geoff Andrew, The Greatest Films of All Time, Sight and Sound
»[Ozuja zanima] tista komaj vidna in zaznavna sprememba v ‘prostorskem zajetju časa’, v likovnem zaznamovanju trenutka, ki nad religijami, ideologijami in osebnimi mitologijami bivanje dojema in občuti kot prihajanje in izginevanje, kot bežen dotik z nečim, kar pogojno poimenujmo človeški svet, kot spoznanje, da smo tu zato, da nas potem nikoli več ne bo.«
– Silvan Furlan, Delo
»Potovanje v Tokio je tiste vrste elegično delo, v katerem avtor izrazi svojo bolečino, a hkrati ne dovoli, da bi se spremenila v popolno črnino. Lik snahe je za film bistvenega pomena. Ne le da paradoksalno poudarja pomanjkanje topline drugih otrok, temveč predvsem razkriva, da je Ozu, veliki zagovornik družine, še močneje zagovarjal vrline posameznika. Nazadnje pa služi tudi za osvetlitev posebne, za Ozuja ključne morale, ko pokaže, da je tisti, ki je prejel najmanj, tudi tisti, ki bo dal največ.«
– Jacques Lourcelles, Dictionnaire des films
»Le malo del je znalo tako učinkovito izraziti presunljivo lepoto in neizogibno neznosnost življenja.«
– Eric Hynes, The Greatest Films of All Time, Sight and Sound
»Film nikogar ne obsoja in njegov občutek neizbežnosti razkriva le nekakšno resignirano žalost. ‘Ali ni življenje razočaranje?’ reče nekdo v nekem trenutku. Toda opažanja so tako preprosta in hkrati ostra, da imaš občutek, da noben drug film ne bi mogel bolje izraziti njegove teme.«
– Derek Malcolm, The Guardian