zgodba
»Kaj pa si pričakoval? Si mislil, da boš lahko najbogatejši človek v državi, pa še predsednik vlade, in da te bodo povrh vsega še vsi oboževali?« »Ja, prav to sem pričakoval.«
V zgodbi, postavljeni v kuloarje oblasti, si Paolo Sorrentino (Neskončna lepota, Mladost) zamišlja medijskega magnata, milijonarja in premierja Silvia Berlusconija. Film o kontroverznem politiku je po režiserjevih besedah »fiktivna zgodba v kostumih, ki pripoveduje o verjetnih in izmišljenih dogodkih v Italiji med letoma 2006 in 2010«.
iz prve roke
»Film poskuša skicirati /…/ zgodovinski trenutek, ki bi ga lahko zelo na hitro opisali kot nemoralnega, dekadentnega, a tudi izjemno vitalnega. Poleg tega želi pripovedovati o peščici Italijanov, ki so hkrati novi in stari. O dušah izmišljenega, sodobnega purgatorija, ki se sklenejo – iz različnih motivov, kot so ambicija, občudovanje, zaljubljenost, dobičkaželjnost, osebna korist – približati nekakšnemu raju na dveh nogah: človeku po imenu Silvio Berlusconi. /…/ Takšnemu, kakršnega sem si zamislil jaz. Zgodba govori predvsem o človeku in zgolj obrobno o politiku. Nekateri bodo morda ugovarjali, da če vemo veliko o politiku, vemo veliko tudi o človeku. Sam o tem dvomim. Mislim, da je človek bolj kot zbirka biografskih dejstev rezultat svojih čustev. Izbira dogodkov v tej zgodbi zato ne temelji na principu pomembnosti, ki so ga določali mediji tistega časa, ampak služi enemu samemu namenu: poskusiti zakopati v zavest nekega človeka. Kateri občutki so zaznamovali Berlusconijeve dni v tistem času? S kakšnimi čustvi, strahovi in razočaranji se je spopadal ob dogodkih, ki so se zdeli tako strašljivi? To je ena izmed skrivnosti, s katerimi se ukvarja film. /…/ Oblastniki iz generacij pred Berlusconijem so bili misteriji drugačne vrste, bili so nedostopni. /…/ Berlusconi pa je bil po vsej verjetnosti prvi oblastnik, ki je bil dostopen misterij. Vedno je znal neutrudno pripovedovati o samem sebi: odličen primer tega je knjiga fotografij z naslovom Italijanska zgodba, ki jo je leta 2001 poslal vsem Italijanom. In nedvomno je tudi zaradi tega postal simbol. Simbol pa je za razliko od običajnega človeškega bitja skupna last. In v tem smislu je v Berlusconiju kanček vsakega Italijana. /…/ Seveda pa je Berlusconi tudi marsikaj drugega in ni ga lahko opisati v enem stavku. Tu moram na pomoč poklicati nekoga, ki je veliko spretnejši od mene: Hemingwaya. V romanu Sonce vzhaja in zahaja je zapisal: ‘Nihče razen bikoborcev ne živi svojega življenja do kraja.’ Najbolj zgovorna podoba, ki jo lahko imamo o Silviu Berlusconiju, je morda podoba bikoborca. /…/ Na nikogar nisem hotel kazati s prstom, to bi bilo zahrbtno in pretenciozno. Raje sem izbral ton, ki ga upravičeno označujejo za revolucionarnega: ton nežnosti. Morda z leti človek postane bolj spravljiv. Mislim, da sta film ali knjiga za razliko od novinarskih poročil, ki vse bolj stavijo na razvnemanje čustev, zadnja branika razuma. Poskušal sem razumeti. V filmu ni niti poražencev niti zmagovalcev, to je le svet, ki se je znašel v zelo težki, brezupni situaciji.«
– Paolo Sorrentino
portret avtorja
Paolo Sorrentino (rojen leta 1970 v Neaplju, Italija) je italijanski scenarist, režiser in pisatelj. Njegov prvenec L’uomo in più je bil leta 2001 uvrščen v tekmovalni program beneškega filmskega festivala, naslednje leto pa še v program festivala v Karlovih Varih. Leta 2004 se je s srhljivko Le conseguenze dell’amore uvrstil na festival v Cannes ter požel dobre kritike in mednarodne nagrade. V letu 2008 je za dramatizirano biografijo kontroverznega italijanskega politika Giulia Andreottija Mogočnež (Il divo) na festivalu v Cannesu prejel nagrado žirije, leta 2013 pa za Neskončno lepoto (La grande bellezza, 2013) poleg BAFTE in zlatega globusa še oskarja za najboljši tujejezični film. Na canskem festivalu sta tekmovala še Družinski prijatelj (L’amico di famiglia, 2006), ki so ga predvajali tudi na ljubljanskem LIFFu, in Sorrentinov prvi film v angleškem jeziku, This Must Be the Place (2011). Na Kinodvorovem rednem sporedu smo si pred nekaj leti lahko ogledali Mladost (Youth, 2015) z Michaelom Cainom, Harveyjem Keitelom in Rachel Weisz. Delo je prejelo nagrade Evropske filmske akademije za najboljši film, režijo in igralca. Režiserjeva zadnja stvaritev Oni je svetovno premiero doživela na festivalu v Torontu.
kritike
»Paolo Sorrentino se loti italijanske politike v satirični, profani in domiselni fikcionalizaciji kontroverznega italijanskega tajkuna in politika Silvia Berlusconija ter njegove klike. /…/ V sekvencah, ki sodijo med najbolj izvirne v njegovi filmografiji, Sorrentino iz Tonija Servilla izvabi izjemen nastop. Nekoliko neotesani, a šarmantni, uglajeni, a nerodni Berlusconi je prikazan kot skupek nasprotij; režiser je odločen, da bo v njem poiskal več kot zgolj klovna.«
– Piers Handling, Mednarodni filmski festival v Torontu
»/…/ film v svojem bistvu govori o ljudeh, ki so povsem po lastni krivdi zašli s poti ter dragoceno priložnost za srečo z življenjskim partnerjem zamenjali za samouničujoč vrtinec dekadence. To je pogosta tema, ki sega preko Neskončne lepote pa vse do Fellinijevega Sladkega življenja in vedno vključuje mešanico odpora in privlačnosti do prikazanega sveta – tako s strani gledalca kot režiserja.«
– Lee Marshall, Screen International
»Tony Servillo je popoln: to je maska, to je glina v rokah mojstra; njegov obraz se transformira, guba in zateguje. /…/ Film neprestano prehaja med žanri in toni; pred nami je osupljiva, vseobsegajoča stvaritev, kakršne na italijanski filmski sceni še ni bilo. Le Sorrentino in redkokdo drug si namreč lahko dovoli kaj takega. Biti počasen, ko bi moral biti hiter. Pospešiti, ko bi se moral ustaviti. Govoriti o liku, ne da bi ga velik del filma sploh pokazal. Govoriti o politiki, ne da bi o njej pravzaprav sploh govoril. Vzeti resnične osebe in iz njih narediti izmišljene like. Šaliti se, neprestano se šaliti … In potem, ko gledalec najmanj pričakuje, postreči z majhnim biserom resnice, da bi premešal karte na mizi.«
– Gianmaria Tammaro, La Stampa
»Oni so ultimativen film Paola Sorrentina. Predrzen, eleganten in trapast. Film kar naprej niha med vulgarnim in človečnim, med globokim in zgrešenim. Resnično čudovita zmešnjava!«
– Sam Fragoso, The Wrap
»Izjemno domiseln, divji praznik satire in vulgarnosti.«
– Deborah Young, The Hollywood Reporter
»Film Oni sicer fellinijevsko biografira Berlusconija (z vsemi škandali vred), ki se je iz tajkuna prelevil v italijanskega premierja (ja, čisto v duhu Cankarjevega Kantorja, Kralja na Betajnovi), še bolj pa sodobni populizem. Tu vidimo, kaj ga poganja – ne le fake news, politika trola, polariziranje javnosti, neoliberalne puhlice in groteskno prodajanje glamuroznega, hedonističnega, nasičenega, lepo zagorelega življenja, iz katerih Berlusconi doktorira (bogastvo zna erotizirati), temveč tudi socialni cinizem, patriarhalni fašizem, seksizem, antifeminizem in mizoginija, /…/. Populistični raj – populistova ideja družbe – je gangsterski imperij, kakršnega je popisoval Martin Scorsese v Dobrih fantih in Kazinu. Dobro je le to, da nikoli ne traja. Krogla je vedno že izstreljena. Gangster ve, da živi na sposojenem času – na času, ki se neizbežno izteka. Populist je tak gangster. Preden mu čas poteče, hoče čim bolj uživati. Kar pomeni: narediti čim več škode. Populizem, ki rohni proti elitam, dejansko finančnim elitam, tem voščenim lutkam, omogoča, da uživajo in sanjajo – in cuzajo družbo. In ljudstvo? Preostane mu le užitek v populizmu. Toda v tem – v spletnem fašizmu, sovražnem govoru, bruhanju jeze, seksizmu, nacionalizmu, homofobiji, islamofobiji ipd. – lahko res ekscesno, dekadentno, hedonistično uživa. Kot še nikoli. Tako kot elite v svojem bogastvu.« ZELO ZA
– Marcel Štefančič, jr, Mladina