zgodba
Nekje v bližnji prihodnosti, v svetu, ki niti ni videti tako zelo drugačen od našega, vladajo čisto posebna pravila. Največji zločin je biti samski in zgube, ki se jim ne uspe pravočasno poparčkati, so deportirane v Hotel, v nekakšne zmenkarske vice, kjer si morajo v pičlih 45 dneh poiskati partnerja. Če jim podvig spodleti, so nemudoma spremenjeni v žival po lastnem izboru. V Hotelu se po sili razmer znajde tudi David, zadržan moški s šarmantnimi brčicami pod nosom, ki s hotelsko ponudbo nima sreče. Neke noči pa mu uspe zbežati v Gozd. Tam najde ljubezen svojega življenja, toda ona, Kratkovidna ženska, je pripadnica fundamentalističnih Samotarjev, ti pa vsako spogledovanje z gosti Hotela najstrožje kaznujejo.
Colin Farrell in Rachel Weisz v nenavadni ljubezenski zgodbi Yorgosa Lanthimosa. Nagrada žirije v Cannesu in evropska filmska nagrada za scenarij in kostumografijo.
iz prve roke
»Zamisel za film se je porodila med debato o tem, kako se ljudem zdi, da morajo vedno biti v razmerju; kako drugi ljudje vidijo tiste, ki jim to ne uspe; kako te štejejo za zgubo, če ne moreš biti z nekom; kaj vse ljudje naredijo, da bi bili z nekom; strah; in vse tiste stvari, ki nas spremljajo med iskanjem partnerja. /…/ Mislim, da sem dejansko želel posneti ljubezenski film /…/, a tudi če gre za moj najtoplejši, najbolj romantičen film doslej, sem še vedno hotel, da ohrani ciničen pogled, da prikaže ironijo in absurdnost stvari, ki jih dojemamo kot normalne. /…/ Sveta onstran hotela sva se s scenaristom domislila, ker sva menila, da brez njega svet filma ne bo popoln. Vedela sva, da morajo biti nekje zunaj ljudje, ki imajo drugačne ideje, ki želijo živeti drugače in se upirajo sistemu. Zanima naju ironija tega, da nekdo, ki poskuša ubežati določenemu tipu sistema, postane del nekega drugega sistema. Ljudje sledijo popolnoma nesmiselnim pravilom. Ker so jim bila priučena, se nanje navadijo, potem pa minevajo leta in ljudje teh pravil sploh nikoli ne postavijo pod vprašaj. Tako se pač dela. Tako pač je. A če do vsega skupaj zavzameš distanco, lahko vidiš, kako absurdne so nekatere reči, ki jih imamo za normalne. /…/ Realističen filmski prikaz naju ne zanima. Vedno poskušava ustvariti svet, ki nama s svojimi ekstremnimi pogoji pomaga raziskovati določene teme in tako razkrinkati absurdnost našega vsakdana /…/. Upam, da so najini filmi zasnovani tako, da povabijo vsakega gledalca posebej, da si o njih ustvari svoje mnenje. /…/ To je zelo svojevrsten film in upam, da ima svoj glas in odpira določena vprašanja. A poleg tega bi si želel, da bi vsak gledalec o njem razmišljal na svoj način.«
– Yorgos Lanthimos
portret avtorja
Yorgos Lanthimos se je rodil leta 1973 v Atenah, kjer je študiral filmsko in televizijsko režijo. Režiral je vrsto videov za grške plesno-gledališke skupine, televizijskih oglasov, glasbenih videospotov, kratkih filmov in gledaliških predstav. Bil je tudi eden izmed soustvarjalcev uvodne in sklepne slovesnosti na olimpijskih igrah v Grčiji leta 2004. Njegov celovečerni prvenec Kinetta je bil prikazan na filmskih festivalih v Torontu in Berlinu, kjer je požel številne kritiške pohvale. Mednarodno slavo mu je prinesel drugi celovečerec, Podočnik (Kynodontas, 2009), ki je med ostalimi prejel nagrado posebni pogled v Cannesu, vodomca na ljubljanskem LIFFu in nominacijo za tujejezičnega oskarja leta 2011. Film Alpe (Alpeis), ki smo si ga lahko pred leti ogledali tudi na Kinodvorovem rednem sporedu, je na beneškem festivalu prejel nagrado osela za scenarij in nagrado za najboljši film na festivalu v Sydneyju. Yorgosa Lanthimosa poleg Athine Rachel Tsangari (pri njenem Attenbergu je Lanthimos sodeloval kot producent in stranski igralec) uvrščajo med osrednje predstavnike novega vala grškega filma, ki je Grčijo pred leti znova postavil na svetovni filmski zemljevid.
Jastog je režiserjev prvi film v angleškem jeziku.
kritike
»Kot sta to pred njim počela že Luis Buñuel in Michael Haneke, tudi Lanthimos ustvarja na glavo postavljene svetove, da bi nas spodbudil k ponovnemu premisleku predpostavk našega vsakdana – v tem filmu poskuša razdelati problem družbene fetišizacije ljubezenskega para. /…/ Jastogova popolna, do potankosti domišljena edinstvenost na gledalca naredi močan vtis, saj ima režiser pod nadzorom prav vsak vidik svoje obrti in prinaša nenavaden, brezkompromisen pogled.«
– Trevor Johnston, Little White Lies
»Čudovito zabaven protest zoper stremljenje družbe k nuklearnemu parčkanju, ki po lastni nabriti logiki eskalira v izjemno nežno, globoko originalno ljubezensko zgodbo /…/.«
– Guy Lodge, Variety
»Lanthimosov režijski pristop je skrajno enigmatičen. Nikoli nam ne da vedeti, ali je neki prizor mišljen komično, groteskno ali zlovešče – ali pa vse troje skupaj. Namerno zabrisuje meje med farso, trilerjem in distopično grozljivko.«
– Geoffrey Macnab, The Independent
»Ko se šokantnosti in nadrealistično-satirične domislice kopičijo, akumulirajo pomen in se iztečejo v napol odprt konec, ki sprašuje, ali je sploh mogoče, da se dva človeka zaljubita pod pogoji, drugačnimi od tistih, ki jih je zanju postavila kultura. So komedije, ki so čudaške zavoljo čudaškosti same – in je ta film.«
– Ignatiy Vishnevetsky, The A. V. Club
»Univerzum Jastoga je popačen zrcalni odsev naše vsakdanje realnosti, v kateri je kulturno forsiranje parčkanja bolj de facto kot de jure in kjer na tiste, ki po določeni točki še vedno ostajajo samski, gledamo kot na vrsto, zaostalo v razvoju.«
– Nick Pinkerton, Reverse Shot
»Ironično distancirana kamera in mračna barvna paleta sta povsem v skladu z ledenim čustvenim tonom filma /…/. Soundtrack razbrazdane, rezke klasične glasbe Šnitkeja, Šostakoviča in drugih skladateljev pripelje v ospredje živčno napetost in grozo filma ter s tem duši njegovo komičnost, ki pa v posameznih skrbno odmerjenih, za crknit smešnih enovrstičnicah vendarle pribrbota na površino.«
– Lee Marshall, Screen Daily
»Grški režiser Yorgos Lanthimos v Jastogu obrusi svojo specialiteto – reductio-ad-absurdum družbeno satiro – do točke najvišjega sijaja.«
– Dennis Lim, Artforum
»/…/ film je mešanica vplivov Charlieja Kaufmana in Luisa Buñuela, silno smešna, s suhim humorjem prepojena satira na temo družbenih konstruktov, zmenkarskih navad in struktur moči, ki uspe biti tudi presenetljivo ganljiva, čudovito čudaška ljubezenska zgodba.«
– Oliver Lyttelton, The Playlist
»S tem ko se potopi v preteklost, da bi črpal iz grške tragedije, prihodnost pa slika kot nadrealistično in srhljivo pretirano sedanjost, nas Jastog plaši in zabava, žalosti in navdihuje /…/.«
– Francine Prose, The New York Review of Books
»Če bi šli Charlie Kaufman, Miranda July in Wes Anderson med iskanjem življenjske vizije skupaj v gozd in vsi doživeli isto halucinacijo, bi utegnila izgledati nekako tako kot Jastog.«
– Richard Lawson, Vanity Fair
»Klasično ukrojeno, z znanstveno fantastiko navdahnjeno čudo, ki s svojim treznim magičnorealističnim tonom in prodornimi komentarji glede stanja človeka spominja tako na Fahrenheit 451 Françoisa Truffauta kot na britansko TV-serijo Ujetnik (The Prisoner) iz 60. let.«
– Adam Woodward, Little White Lies
»Nad Jastogom lebdi sardonični duh Charlieja Kaufmana in Roya Anderssona. Zdi se, kot da bi film nekako podprla ali osvobodila Kaufmanova čista, predrzna izvirnost in Anderssonov nepopustljivo mračnjaški komični pogled na svet; kot da bi pripadal povsem novemu minižanru ikonoklastično čudaške, pripovedno šegave, nemalokrat mučne komedije obeh zgoraj omenjenih režiserjev, ki mu sledimo vse od prve predstave filma Biti John Malkovich, od Spika Joneza (Ona) in Michela Gondryja (Večno sonce brezmadežnega uma) do Rubena Östlunda (Višja sila). Lanthimos se v tej družbi očitno počuti zelo domače.«
– John Patterson, The Guardian
»Na splošno gledano je osvežujoče temačen absurdizem Lanthimosovih grških filmov v angleško govoreči filmski svet prispel nedotaknjen (ob to oviro se je spotaknilo mnogo drugih cineastov): tu so leseni dialogi povsem v sozvočju s kvazibrechtovsko potujitvijo, ki preveva celoten film, njihovo togo podajanje pa je poskrbelo za nekaj najbolj jedko humornih trenutkov festivala v Cannesu.«
– Daniel Fairfax, Senses of Cinema
»Gotovo ni naključje, da je bitje, ki ga je David izbral za svoje drugo življenje, maskota nadrealističnega gibanja, vse odkar se je Salvador Dalí v tridesetih letih domislil, da enega izmed njih trešči na vrh telefona. Lanthimosov film deluje po domala enakem principu: ko postaviš skupaj dva predmeta, ki sta vsak zase sicer povsem običajna, a med sabo nista v nobeni zvezi, začneta oba izžarevati čudaškost. /…/ A zdi se, da je imel še večji vpliv na režiserja Dalijev sodelavec Luis Buñuel: to je Diskretni šarm buržoazije za svet po Tinderju.«
– Robbie Collin, The Telegraph
»Jastoga, ki ga zanima predvsem tema upora proti vsiljeni družbeni strukturi, lahko beremo kot politično delo, a gre v svoji raziskavi še dlje in se osredotoči bolj na prvine človečnosti in politike ljubezni. /…/ Lanthimos razkrinka absurdnost poskusov, kako na sistematičen način najti primernega partnerja.«
– Rodney Uhler, Indiewire
»Jastog je obešenjaška komedija o družbi, ki jo življenje brez alternativ spreminja v klavstrofobični konformistični absurd, in “liberalnih” alternativah, ki so le še naivne čistunske kaprice brez transformativne moči.« ZA +
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Reči bi bilo celo mogoče, da Lanthimos v njih vseskozi premišljuje predvsem o eni temi. O razmerju med intimnim, pa naj gre za osebno ali družinsko intimo in družbenim. Tako je tudi tokrat v Jastogu, s katerim je na zadnjem canskem festivalu osvojil nagrado žirije po številnih drugih, saj nam v njem pripoveduje zgodbo o družbi prihodnosti, v kateri je nenormalno in družbeno nesprejemljivo vztrajati v samskem življenju. Jastog nam ob tem znova ponudi tudi nenavadno formalno zasnovo, saj je delo svojska distopija. Ena najbolj bizarnih ljubezenskih zgodb kar smo jih videli, ter hkrati nadrealistična komedija. Skratka, nenavadni žanrski preplet, kar je za njegov opus že pravzaprav značilno. Zato pa Lanthimos korak naprej naredi na duhovno ideji ravni, saj tokrat ne razmišlja le o razmerah v grški družbi, pač pa o tistih v širšem.«
– Denis Valič, RA ARS
»Sporočilo tega na prvi pogled mračnega filma je naposled vendarle v tem, da ves absurd, nadrealistična stvarnost in obup ne morejo izničiti etične in stvariteljske dimenzije ljubezni.«
– Jela Krečič, Delo
»Jastog predstavi svet, ki ne pozna samskega življenja, in v katerem so ljudje, ki jim ne uspe dovolj hitro najti partnerja, spremenjeni v žival. Koncept je nenavaden, izvedba pa tako popolna, da niti za trenutek ne pomislimo, da ta svet ni resničen, pa čeprav se še učimo pravil. Nekako tako kot v romantičnih razmerjih.« 5 *
– Igor Harb, Vikend